Oblastna posvetna in cerkvena elita se vedno ujameta v medsebojnem pajdašenju ter tudi »pravnem pokritju« pod krinko demokracije, svobode in enakosti. Nekateri »zaslugarji«, ki so že v prejšnji državi izdali pojem socializma ter danes plujejo po njem in preteklosti, kot so Janez Janša, dr. Milan Zver, dr. Peter Jambrek, dr. Ernest Petrič, dr. Vinko Gorenak ter mnogi drugi, so neverodostojni.
Ampak v resnici sta mir in kultura predpogoj svobode. Prepričan sem, da so ljudje, ki gledajo korak naprej, veliko pred tistimi, ki so zazrti samo v preteklost.
Ko se preteklost zlorablja za dnevnopolitične probleme in se nesposobnost, pokvarjenost, goljufanje, »demokratično dogovarjanje ter toleranca« skušajo zaviti v običajno pravno in človeško laganje, je vendarle dovolj. Spreminjanje občečloveških vrednot ni nikakršna vrednota. Dovolj je tega, v imenu poštenega odnosa do resnice! Zato odločen ne »Resnici« (stranki Zorana Stevanoviča), ne Janševi SDS, RKC in še komu oziroma navedenim ter neimenovanim!
Resnica, ki jo z laganjem, prikrajanjem, zatajevanjem ter dnevnim zlorabljanjem nekateri nepogrešljivi in tudi rasno večvredni obujajo iz preteklosti, je jasna.
Padli junaki so večni v svoji človečnosti. Pa najsi gre za Neretvo, za bitko za ranjence na Sutjeski, roško ofenzivo v Sloveniji in Ogenjco, Pohorje, Dražgoše, Jasenovac, Rab, Sveti Urh, mučilnico v Begunjah, Javorovico, Kozaro ali katerokoli preteklo dogajanje. Vsi imajo imena in priimke. Niso bili vsi dostojno pokopani. Žal!
In imena ter priimke imajo tudi vsi njihovi krvniki. Skupni in posamični, na primer SS-divizija Prinz Eugen ter vojni zločinec general Alexander Löhr, ustaši v Nezavisni državi Hrvatski in dr. Ante Pavelić. V Sloveniji švabobranski Rupnikov bataljon, ki ga je vodil sin po vojni sojenega in usmrčenega izdajalca Leona Rupnika, Vuk Rupnik. Koliko je bilo izdajalcev poimensko s škofom Gregorijem Rožmanom, si lahko ogledamo na raznih spomenikih ob cerkvah.
A vendar je spreminjanje in potvarjanje dejstev preteklosti, ki si ga danes privoščijo ne spet samo posamezniki, ampak celotne institucije, vsaj nehigienično ter nedostojno. Videti samo eno plat resnice, ne pa vzrokov in posledic dogajanj, je povod za novo zlo.
Če sem že konkreten z imeni ter se le-ta ne nanašajo samo na razne kvazizgodovinarje, kot je npr. dr. Jože Možina, temveč tudi na politike ali politikante, so za današnje stanje odgovorni številni nesposobni in pokvarjeni ljudje. Pa najsi gre za Boruta Pahorja z zastavo pred kakšno ustaško jamo ali pa za njegove bebave izjave na Kongresnem trgu v Ljubljani ob obnovi filma »Dolina miru«, ali za Janeza Janšo, ki nas dnevno »razveseljuje« z bebavostmi ob podpori konvertitov tipa dr. Ernest Petrič in preštevilni drugi.
Pokopljimo vendar že kosti žrtev pretekle vojne, a ne lažimo o vzrokih za izdajo in o številnem klanju, ki so ga v preteklosti ti ljudje storili s svojim ravnanjem.
Ni dostojno, da zločine in zlo častimo celo v imenu države, da se pajdašimo z največjimi zločinci na svetu, zagovarjamo nacisionizem, vojne in izdajo. Da pozabljamo in pljujemo po naših starših in prednikih ter molčimo ob Gazi.
Vem, ljudje pozabljamo in morda je tudi prav tako. A absolutno ni prav, da laži preteklosti postavljamo za vrednote v sedanjosti. Komu poimensko že to odgovarja?
Komu ustreza preusmerjanje pozornosti vseh svojih »rabot« preteklosti in nesposobnosti v sedanjosti? Trenutno premier Janez Janša uspešno preusmerja pozornost na Borisa Mijiča, kar mnogi mediji z veseljem sprejemajo.
Sicer pa, od orožarskih afer, Patrie, klicanja trojke v Slovenijo in do danes črnega kockanja s pajdaši, kot so Benjamin Netanyahu v genocidnem Izraelu ter mnogi v rumenem in črnem doma – vse to so pokvarjena izdajalska dejanja, ki so žal dobila (pri večini?) domovinsko pravico v Sloveniji. Ni se treba slepiti, da tudi država ne stoji za vsem skupaj. Pravzaprav me to in takšno nefunkcioniranje države ne čudi.
Miloš Šonc, Grosuplje