V Gradcu se je mogel uveljaviti eden največjih slovenskih genijev uporabne mehanike – od šivalnega stroja do lahkih motornih koles, avtomobilov in celo letal – Janez Puh (nem.: Johann Puch) iz Sakušaka v Slovenskih goricah (1862–1912), čigar nasledstvo še danes pomeni pomemben steber avstrijske industrije. Iz Gradca so Slovenci že v letih pred prvo svetovno vojno po družini Slovencem tako naklonjenega odvetnika nemškega rodu dr. Heinricha A. Haasa (1864–1925) in njegove žene, učiteljice, Priske Haas (1888–1975), dobili pobudo za prvo esperantsko društvo v Mariboru – dr. Haas pa je bil med najbolj zagretimi pobudniki, da je tedaj slovenščina postala skupaj z nemščino uradni jezik na mariborskem sodišču.
Gradec pa je bil tudi eno najbolj zagretih okolij za eno najbolj strupenih ideologij vseh časov, nacionalnega socializma. In danes je vendar prav Gradec Slovencem morda še najbolj prijazno avstrijsko mesto. Tako nam ne more biti vseeno, kaj se tam dogaja, tudi zelo hudega, kakor je bil prvi morilski napad, tudi tedaj v šolskem poslopju, pred desetimi leti, s tremi umorjenimi – in kakor je to napad v graški gimnaziji 10. junija ob 10. uri dopoldne z 10 mrtvimi in okoli 20 ranjenimi.
Novinarjem in predvsem politikom ni prišla na misel bolj ustrezna beseda za to, kar je storil 21 let star nekdanji dijak te gimnazije, ki pa je tudi po dveh ponavljanjih razreda ni uspel končati, to pa si je prevedel v »mobbing« (iz angleške besede mob: drhal, sodrga; napadati, zmerjati, nadlegovati), vsaj toliko izposojene angleščine se je naučil, v skladu z vse bolj razširjenim prepričanjem, ne le med zločinci, da krivda za moj neuspeh pač ne more biti pri meni, ampak pri drugih, kakor pa, da gre za tragedijo. Imam nekaj razumevanja za to, da ljudje z visokimi političnimi funkcijami, razen nekaj izjem, a vse bolj redkih, nimajo pred seboj drugih tematskih sklopov kakor pa samega sebe in svoj vzpon, in tako ne vedo, kaj ta grški pojem pomeni, namreč nesrečnega junaka, ki postane zaradi spleta neugodnih okoliščin »brez krivde kriv«. Tako označiti tako jasen zločin je prikrivanje razlike med biti kriv iz svoje zločinske pobude in zavestne odločitve – ali biti v smislu obtožbe brez lastne krivde, in vendar storilec tega, kar bi se ob jasnem spoznanju izkazalo za zločin. Tragedijo imamo v grški drami, v življenju pa imamo zločin z jasno krivdo tega, ki ga je storil.
Predvsem novinarji, kakor jih oblikuje avstrijska »novinarska šola«, pa ob vseh podobnih primerih ne iščejo tega, kar je pri vsakem zločinskem dejanju bistveno, namreč vzroka, ampak sprašujejo po »motivu«, kakor da bi zlo moglo imeti motiv, se pravi nekaj, kar tako dejanje priporoča, ga navdihuje in tudi opravičuje. Tako gledati na očiten zločin ne pomeni nič drugega, kakor biti v istem duhu, v katerem je tudi storilec zločinskega dejanja. Je to zgolj jezikovna zamenjava in zmota? Nikakor ne. Pripadniki te novinarske šole imajo za svoje poslanstvo prikriti, kaj je vzrok zla v svetu, kar izraža tudi iskanje »motivov« za zlo. Ob vsej svoji protinacistični in protifašistični retoriki spregledajo grozovitost svojega postopka, ko bi torej tudi za oba zločinska sistema morali iskati »motive«, ne pa jedro vsakega zla. Za Auschwitz naj bi torej obstajali »motivi« …
V ponovitvi pobijanja ljudi, ki jih morilec niti ni poznal, prav v Gradcu, žal tudi močnem središču zločinske ideologije nacionalnega socializma, sam vidim vendar tudi »pošto z neba« ali kar Božje svarilo. Velik del Avstrijcev živi v prepričanju, da je zločin take vrste specifična lastnost ljudi, ki se priznavajo k Mohamedovi religiji, k islamu, in ki prihajajo iz islamskega okolja. Storilec v Gradcu ni bil niti tujec, ampak domačin; ni bil musliman, kar je danes poleg ateizma edina naraščajoča religija v Avstriji, ampak najbrž katoliško krščen, obhajan in birman ateist. Ta, ki nas pozna, ker smo po njem ustvarjeni, nam hoče povedati, da smo z vsemi »evropskimi vrednotami« vred, ki jih današnja karikatura obnovljenega Rimskega imperija hoče braniti do zadnjega Ukrajinca ali morda kmalu tudi Slovenca, zmožni povsem enakih oblik in stopenj zla, saj smo po svojem naravnem rojstvu enako usužnjeni grehu kakor katero koli drugo ljudstvo s kakršno koli drugo religijo v svetu. Kdor pozna tako malo zgodovine, da ne ve, koliko stoletij so Judje našli zatočišče pred katoliškim in protestantskim preganjanjem pri Sultanu ali pri arabskih vladarjih, tudi v Sarajevu, tega seveda ni težko prepričati, kaj je vir resničnega zla, in iskati je treba prav ta vir, ne pa »motive«, ki naj bi tako strašne reči, ki jih je človek – prav vsak – zmožen, spodbujali.
Vinko Ošlak, Celovec
