Prestop Mateja Tašnerja Vatovca iz Levice v SD namreč ni zgodba o konsolidaciji levice, temveč o njenem nadaljnjem drobljenju – in to v trenutku, ko bi si levica to lahko najmanj privoščila.
Vatovčeva osrednja teza je preprosta: če želimo prihodnjo vlado, ki bo razumela pomen socialne države in zadržala desnico, potrebujemo močno socialdemokratsko idejo – in to idejo naj bi danes najbolje utelešala SD. Toda tu se začne prvi logični zdrs. Socialdemokratska ideja ne obstaja v vakuumu in se ne krepi s kadrovskimi prestopi, temveč z jasnimi političnimi stališči, z bojem za delavske pravice, z odporom do neoliberalnih kompromisov. Če bi bila SD danes res nesporno jedro te ideje, dodatna potrditev v obliki prestopa ne bi bila potrebna.
Drugi problem Vatovčeve razlage je njena volilna naivnost. Predpostavka, da se bo oslabitev Levice avtomatično prelila v močnejšo SD, nima resne empirične podlage. Volivci Levice niso »rezervni bazen« socialne demokracije. So kritični, pogosto razočarani nad etablirano politiko in izrazito nezaupljivi do strank, ki so v preteklosti že sklepale kompromise na račun socialnih politik. Če Levica zaradi takšnih prestopov oslabi, to še ne pomeni, da bodo ti volivci šli k SD. Velik del jih bo ostal doma. In to je za levico kot celoto pogubno.
Vatovec govori tudi o konsolidaciji leve sredine. A konsolidacija ni isto kot centralizacija okoli večje stranke. Konsolidacija pomeni usklajevanje, spoštovanje razlik in gradnjo zaupanja. Prestop vodje poslanske skupine tik pred volitvami – brez javne razprave, brez jasne politične diagnoze razmer v Levici – ni konsolidacija, temveč signal nestabilnosti. Ne utrjuje zaupanja, temveč ga razkraja.
Posebej problematičen je argument, da lahko kot poslanec več prispeva znotraj SD. Če je temu res tako, potem to pomeni bodisi, da Levica kot parlamentarna stranka ni več sposobna političnega delovanja – kar je resna obtožba, ki pa je Vatovec noče utemeljiti – bodisi, da je politična učinkovitost definirana predvsem skozi bližino večje, bolj sistemske stranke. V obeh primerih gre za sporočilo, ki spodjeda smisel pluralne levice.
Na koncu ostane še argument o obrambi pred »podivjano desnico«. Toda prav razkroj manjših levih strank, padanje pod parlamentarni prag in demobilizacija volivcev so tisto, kar desnici dolgoročno najbolj koristi. Desnica ne zmaga zato, ker je premočna, temveč zato, ker je nasproti nje razdrobljena in demoralizirana opozicija.
Zato je treba biti jasen: Vatovčev prestop ni dejanje političnega realizma, temveč tvegan eksperiment. Morda dobronameren, a slabo utemeljen. Ne krepi levice, temveč jo slabi na točki, kjer je že krhka. Ne gradi zaupanja, temveč poglablja vtis, da je levica prostor taktičnih premikov, ne pa vsebinske zvestobe.
Če je cilj res močna levica, potem ta ne nastaja s prestopi, temveč z jasnimi programi, stabilnimi odnosi in zmožnostjo, da razlike rešuje znotraj prostora, ne z izstopi iz njega. V tem smislu Vatovčeve trditve niso prepričljive. Ne zato, ker bi bile nujno neiskrene, temveč ker njihovi učinki kažejo v nasprotno smer od tiste, ki jo obljubljajo.
Polona Jamnik, Bled