Če hočemo dolgoročno stabilne razmere, moramo krepiti lastno proizvodnjo, imeti močne člene v verigi vse do trgovca in korekten odnos po verigi od trgovca navzdol. A pri nas pet trgovcev obvladuje 90 odstotkov trga in med njimi vlada neizprosen boj, celo boj med klasičnimi in diskontnimi trgovci. Potrošnik sploh več ne čuti razlike med njimi. To je boj med različnimi poslovnimi modeli, ki ne more imeti zmagovalca.
Poglejmo primer. Trgovec izdelek prodaja pod ceno, ki jo je sam plačal dobavitelju. Na prvi pogled dobavitelj ni v slabšem položaju, saj je za svojo ceno dobil denar. Vendar taka praksa spodbudi reakcijo. Tudi drugi namreč želijo pridobiti enake pogoje in začnejo pritiskati na dobavitelje, naj znižajo cene. Ustvarja se vtis, da izdelek stane manj, kot v resnici znašajo njegovi stroški. Potrošnik zato pričakuje, da bo cena ves čas nenormalno nizka. To je zelo slaba popotnica, denimo, za pridelavo zelenjave, kjer smo pri nas samo 40-odstotno samooskrbni. Ne moremo pričakovati, da bomo spodbudili lastno pridelavo zelenjave, če niti znotraj verige stroški niso pokriti. To dolgoročno ni vzdržno.
Kršitve ureja zakon. A brez dialoga med udeleženci v verigi ne bo šlo. Soodvisnost je zelo velika. Vsak člen v verigi mora razumeti vlogo drugega, ne pa da se obtožujejo, kdo koga stiska in kdo ni sposoben pridelave ali proizvodnje po konkurenčnih cenah.
Nedeljski dnevnik
