Če smo se iz Evrope česa naučili, je to, da nevarnost ne nastane, ko o avtoritarnih metodah govorimo preveč, ampak ko o njih začnemo govoriti premalo.
Mnoge demokracije niso padle zaradi dramatičnega prevrata, temveč zaradi postopnega umikanja pozornosti. Najprej se je zdelo, da ni treba pretiravati z opozarjanjem, nazadnje se je zdelo, da se ne splača več ukvarjati z istimi temami. Potem pa je bilo že prepozno. Demokracija ni nevtralen prostor, ki se vzdržuje sam od sebe. Niti ni laboratorij, kjer lahko eksperimentiramo s političnimi metodami in upamo, da se bo vse skupaj samo regeneriralo. In ko »janšizem« poseže v jedro, je težko povrniti prvotno stanje.
»Janšizem« je politična metoda, v Sloveniji jo poznamo že iz prve roke. To so posegi v institucije, discipliniranje medijev, gradnja lojalnih kadrovskih piramid, nenehno ustvarjanje notranjih sovražnikov, vojna retorika, ki nikoli ne odneha, in ideja, da je oblast legitimna toliko, kolikor je pokorna voditelju. Nevarno je predvsem to, da se »janšizem« predstavlja kot ena izmed enakovrednih tradicij slovenske desnice. Kot da je politična razlika med konservativnim programom in avtoritarnim slogom vodenja nepomembna. Kot da bi bil »janšizem« neoporečen del politične krajine, kot da je »druga republika«, ki jo desnica napoveduje že desetletje in pol, nekaj normalnega. Naj se večinski del družbe sprijazni s takim modelom vladanja? Naj se naveličamo opozarjati na avtoritarne vzorce?
Večkrat slišimo kritiko političnih analitikov, da slovenska politika nabira poceni točke z »antijanšizmom«. Da naj bi opozarjanje na »janšizem« postalo priročen izgovor za lastno nemoč, moralna bližnjica, ki naj bi nadomeščala politične programe in resno delo. (Kot če bi očitali zdravniku, da opozarja na ponavljajoče se simptome bolezni.) A če se določeni vzorci oblasti ponavljajo, je dolžnost politike, civilne družbe in medijev, da jih prepoznavajo. Resnična razprava o »janšizmu« ni razprava o Janezu Janši, temveč o tem, kakšno politično kulturo si želimo, je obramba osnovnih demokratičnih standardov. (Da ne omenim selektivnosti nekaterih političnih analitikov, ko zanje nabiranje točk na strahu pred migracijami, pred LGBT+ skupnostjo, pred akademiki, pred kulturniki … ni poceni taktika, temveč resna politična agenda.)
Ko analitiki kritizirajo »nabiranje« točk z »antijanšizmom«, pozabljajo pogledati čez slovenske meje. Na Madžarskem so analitiki pred petnajstimi leti opoziciji očitali, da »živi od anti-orbanizma«. Rezultat je danes popolnoma jasen. Ko je stranka PiS na Poljskem začela prevzemati nadzor nad sodstvom, so številni komentatorji opozorili, naj se ne straši z avtoritarizmom. Pa je prišlo do razgradnje pravne države. Tudi Avstrija se danes spopada z globoko vpetostjo skrajne desnice v politični prostor. Zato je opozarjanje, da pomeni »anti-janšizem« poceni nabiranje političnih točk, škodljiva, povečuje tveganje, ki so ga druge države prepoznale prepozno.
Še enkrat: opozarjanje na »janšizem« ni strategija za zmago na volitvah, temveč je pomemben del demokratične samozaščite. In če bi nehali govoriti o njem, bi kar prepustili zmago tistim, ki si želijo »drugo republiko«. Ne kot slogan, temveč kot realnost. In ta realnost bo veliko hujša, kot je bila ob zadnji Janševi vladi.
Polona Jamnik, Bled