Kot drugo moramo upoštevati, da je treba odplačati posojila za reforme in naložbe iz načrtov za okrevanje in odpornost. Identificirati moramo, kako in iz katere malhe bomo odplačali posojila. Če bo denar šel iz evropskega proračuna, bo v skupni malhi manj denarja tudi, če bodo države članice vanjo prispevale enako kot zdaj. Trenutno ni jasno, ali so države pripravljene prispevati več.
V pismu o političnih smernicah za skupno kmetijsko politiko (SKP), ki sem ga dobil od predsednice evropske komisije, ta jasno piše, da bo vedno obstajala potreba po politiki plačil za kmete. To zveni kot podpora neposrednim plačilom. Prav tako poročilo o strateškem dialogu o prihodnosti kmetijstvu v EU pravi, da obstaja potreba po posebnem in sorazmernem proračunu za SKP in da bi morali, če bi obstajale dodatne zahteve, zagotoviti dodatno financiranje. Za to se bom boril, vendar nisem edini. Države članice imajo na mizi druge prioritete.
SKP je v več kot šestdesetih letih dokazala učinkovitost pri doseganju ciljev pogodbe o delovanju EU, med njimi so tudi prehranska varnost, pošten dohodek za kmete in cenovna dostopnost hrane za potrošnike. Za to si moramo še naprej prizadevati. Zelo pomembno je, da ohranimo različna orodja SKP, naj bo to prvi ali drugi steber, in da je zagotovljena tudi finančna pomoč. Zavedati se moramo, da bodo pri enakem obsegu proračuna ob več prednostnih nalogah prikrajšane vse prednostne naloge. Biti moramo previdni, ker sta prehranska varnost in suverenost pred izzivi na mednarodni ravni. Geopolitične razmere so zelo težke. Kmetijski sektor je pod velikimi pritiski.
Delo
