Madžari s pogodbo niso bili zadovoljni in so vložili na Dunaju arbitražni postopek za razveljavitev pogodbe. Arbitraža se je končala z odločbo, da naj se stranki sami dogovorita med sabo. Leta so tekla in končno se je vse končalo z dogovorom, da se Madžarom proda najpomembnejše zemljišče v Sloveniji, kjer se gradi Emonika, za 23 milijonov evrov, Republika Slovenija pa bo na svoje stroške sama zgradila Potniški center Ljubljana, vreden 387 milijonov evrov (ocena leta 2020). Pojasnila o poteku in krivcu te neverjetne pogodbe občani in državljani slovenske prestolnice Ljubljane nismo dobili. »Evropa se nam klanja,« je o razvoju naše Ljubljane dejal takratni podžupan.
In prišel je covid in s tem evropska sredstva. Dne 9. 9. 2021 je takratni minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec o prenovi proge Dolgi most–Pivovarna Union dejal: »Najprej posodobitev, potem poglobitev. Poglobitev notranjske proge v središču mesta je še vedno v državnih načrtih.« Povedal je, da se bo ob železnici zgradila protihrupna zaščita. Projekt je končan in prebivalci naše prestolnice so odrezani od zelenih pljuč mesta, ne samo fizično, tudi vizualno, v Tivoli iz mestne strani ne vidiš več. Zgrajen je prototip modernega »obzidja«, ki bo z železniškimi vpadnicami Ljubljano, betonsko džunglo, razrezal na šest delov. Emonika se gradi, gradi se tudi Potniški center, stihijsko, brez državnega prostorskega načrta, ki nam ga je do konca lanskega leta obljubila nekdanja ministrica Bratušek.
Jokati za izgubljeno Ljubljano nima smisla. Kaj je sploh mogoče še storiti?
Ohraniti je mogoče v sedanji funkciji spomenik zaščitene stare ljubljanske železniške postaje – vrata v Evropo – zgrajene pred 170 leti in mojstrsko obnovljene za 23 mio evrov ob koncu prejšnjega stoletja. Časovno je predzadnja še ohranjena v Evropi (le štiri leta starejša je v Leipzigu). Izvedba hotela na tej lokaciji, ki ga je odobril mestni svet, je seveda nesmiselna, saj je hotelov v neposredni bližini na pretek.
V državnem prostorskem načrtu, ki je osnova vsakršnega projektiranja in s tem seveda tudi gradnje, ki ga že desetletja nestrpno pričakujemo, bo določeno (po napovedi ministrice Bratušek), da se zgradi obvoznica za tovorni železniški promet, potniški pa se namesti pod ali nad površjem mesta. To seveda ni mogoče čez noč, potrebna so leta predpriprav in načrtovanja. Pa vendar so severno obvoznico že zgradili v času prve in dogradili v času druge svetovne vojne, povezavo z južno železnico pa nedokončano gradili prva leta po drugi svetovni vojni. Sočasno so demontirali severni krak obvoznice za novozgrajeno progo Šamac–Sarajevo v Bosni.
Nekdanji ljubljanski urbanist Koželj je povedal, da severozahodne obvoznice zaradi goste naseljenosti in poteka preko zaščitenega vodovarstvenega območja in drugih razlogov ni več mogoče zgraditi. Dejal pa je, da bo treba prej ali slej zgraditi obvoznico za tovorni železniški promet. S tem se je strinjal tudi generalni direktor SŽ Dušan Mes. Alternativa severo-zahodni obvoznici je seveda južno-vzhodna obvoznica, potekala pa bi čez zemljišča v lasti balkanskih mogotcev in družine našega župana, smo izvedeli v oddaji Tarča. Kakorkoli že, začrtati je nemudoma treba traso obvoznice in prepovedati na in ob tej graditi karkoli, tudi luksuzna stanovanja.
V zadnjem času v sredstvih javnega obveščanja zasledujemo predloge ponovne uvedbe tramvaja. V nasprotju z železniško progo tramvajska proga mesta ne razreže v segmente, realizacija pobude pa ne potrebuje desetletja. Krožna proga za mestni promet po Fabianijevem obroču mimo avtobusne in železniške postaje bi bila v veliko pomoč potnikom.
Razmisliti je treba o tem, da naša kulturna dediščina ni samo povezava s preteklostjo, temveč je naša dolžnost, da jo ohranjamo za nove rodove. Zamisliti se je treba nad barbarskim uničenjem kolišča na Špici in nezmožnostjo ohranitve in predstavitve arheologije Emone, predvsem pa za dvajsetletni namen uničenja srednjeveške dediščine z gradnjo nepotrebnih garaž pod tržnico na Vodnikovem trgu, navkljub alternativi garaž pod Grajskim hribom in predlogom izvedbe posodobljene tržnice brez garaž. O tem noče naš župan niti slišati.
Tu gre tudi za dediščino našega velikega mojstra Plečnika, ne samo tisto, ki je od leta 2020 na Unescovi listi svetovne dediščine. V opomin je steklena brv, ki je nadomestila Plečnikov Mesarski most in s tem pohabila Plečnikov celostni koncept tržnice. V opomin sta tudi betonska kolosa Spomenika sprave razklanega slovenskega naroda, istočasno tudi Spomenik žrtvam vseh vojn, ki je nadomestil Plečnikove propileje, povezavo med Zvezdo in Južnim trgom. Gre za sistematično uničevanje Plečnikovega stadiona, za katerega je po zakonu odgovoren lastnik. In ne nazadnje razmišljanje o krožni vodni poti po Ljubljanici z grožnjo uničenja Plečnikove zapornice, hudih poškodb struge Ljubljanice, s Plečnikovimi arkadami vred – vse to brez sodelovanja javnosti in stroke.
Milan Zdravko Kovač, u. d. i. a., Ljubljana