Nenavadno ne zato, ker je krivda na njeni strani – prositi za odpuščanje je navsezadnje del kesanja –, ampak zato, ker s tem priznava, da je ranljiva kot vsak navaden smrtnik. Toda predsednica ni navaden smrtnik. Predsednica je zgled moralne moči in psihološke trdnosti. Ali bi vsaj morala biti. Biti zgled v tem smislu ne pomeni, da se ji ni treba zavedati storjenih napak – še posebej ne nenamernih in slučajnih, do katerih je prišlo tako rekoč po višji sili – in jih tudi javno priznati.
Ne bi si pa smela predsednica privoščiti javnega izražanja kolebanja in prizadetosti. Da se ji godi krivica in da jo njeni politični in medijski nefani vlačijo po zobeh, spada k njeni službi. Tega si seveda sama ne želi, niti ji ne želimo mi sami, a to je bog pomagaj del poklica, ki ga opravlja. Neprijetnosti bi morala vzeti nase brez pripomb in jih pogoltniti brez pritoževanja.
Predsednica je absolutna javna oseba. Zanjo veljajo druga pravila in drugačna merila kot za navadne smrtnike. Seveda je »samo človek« in seveda ni »stroj«. Toda ta njen dobro ohranjeni in dobro vzdrževani human touch še ne pomeni, da se predsednici v težkih trenutkih spodobi na to opozarjati. Biti predsednica pomeni biti »samo človek« s posebnimi pooblastili in nalogami (in ugodnostmi), vendar biti obenem pod uradno in neuradno kontrolo. Pomeni biti izpostavljen tako uradnim stališčem in pametnim mnenjem kot tudi najbolj žaljivim in butastim mnenjem drhali – toda v vsakem primeru neobčutljivo kot »stroj«. Večer