Slovenska desnica se rada zavija v zastavo domoljubja in se trka po prsih. A zgodovina nas uči, da se prav v njegovem imenu pogosto skriva politika, ki je pripravljena iti zelo daleč – predaleč.
Ko politika začne trditi, da smo nasprotniki nevarnost za narod, da so kritični mediji sovražniki države in da je oblast legitimno doseči za vsako ceno – absolutno oblast s 46 glasovi SDS in ustavno večino s svojimi sateliti –, bi morale zatuliti vse sirene. Takrat ne gre več za običajen politični boj, temveč za vprašanje demokratičnih meja.
Naj spomnim na epizode iz preteklosti. Pred leti se je Janša dogovarjal o političnih mobilizacijah in napetostih na obali s tesnim zaveznikom Ivom Sanaderjem. Drugič je bil v času volilnih kampanj domač gost madžarski premier Viktor Orbán, ki je s politično in medijsko podporo odkrito pomagal Janševi politični opciji. Danes pa nas obiskuje mednarodno znano zasebno obveščevalno podjetje, povezano z izraelskimi varnostnimi strukturami. In reakcija SDS, podprta z NSi, Logarjem …? Sprenevedanje. Kot da nihče nikogar ne pozna in ničesar ne ve.
Ko je politična korist na dosegu roke, so mednarodne povezave dobrodošle. Ko se pojavi vprašanje odgovornosti ali transparentnosti, pa vsi postanejo pozabljivi. Zato me niti ne preseneča, da desnica ni sposobna obsoditi izraelskega političnega vmešavanja v evropske države. Ali huje, obsoditi brutalnosti vojne v Gazi. Če so politične vezi in interesi prepleteni, moralna načela pogosto hitro zbledijo.
A obstajajo trenutki, ko so moralne norme dovolj jasne, da jih je mogoče prepoznati že v sedanjosti, brez čakanja na razsodbo prihodnjih generacij. Obstaja čas, ko nevtralnost ali oportunizem nista le politična izbira, temveč moralna odločitev. Tako je bilo že v času druge svetovne vojne jasno, da nacizem temelji na rasni ideologiji, nasilju in sistematičnem uničevanju ljudi. Holokavst ni postal zločin šele pozneje. Bil je zločin že takrat, ko se je dogajal, čeprav so mnogi iz različnih razlogov molčali ali sodelovali.
Podobno se dogaja danes glede vojne v Gazi. Hudih kršitev mednarodnega humanitarnega prava in humanitarne katastrofe med civilnim prebivalstvom se ne da zreducirati na zagovor, da gre za obrambo proti Hamasu.
V tem kontekstu je bilo zanimivo tudi nedavno soočenje med premierjem Robertom Golobom in Janezom Janšo. Premier Golob je bil občasno oster, toda Janši je izrekel marsikaj, kar verjamem, da misli večji del državljanov. (In čeprav nekateri novinarji ter analitiki pogosto ustvarjajo vtis, da gre za spopad dveh enakovrednih pogledov.)
Dalje. Svet danes ne stoji le pred geopolitičnimi konflikti, temveč pred tremi globokimi krizami: pospešeno militarizacijo, podnebnim zlomom in naraščajočo družbeno neenakostjo. To je realnost, ki bo oblikovala življenje prihodnjih generacij.
Ko desna politika te teme potisne na rob in se raje ukvarja z identitetnimi boji, kulturnimi vojnami in mobilizacijo jeze, v resnici ne brani države, temveč jo slabi. Država je namreč sposobnost družbe, da se racionalno in solidarno sooča s prihodnostjo.
Naj zaključim. Izbirali bomo med politiko, ki spoštuje meje demokracije, se zaveda problemov, ki nas čakajo, in politiko, ki je pripravljena oblast doseči z vsemi sredstvi. Slovenija si slednje preprosto ne more privoščiti.
Domoljubje se ne meri po glasnosti političnih parol. Meri se po tem, ali si pripravljen državo varovati tudi pred lastno politično skušnjavo po absolutni oblasti.
Polona Jamnik, Bled