Mesto Luwigana, današnja Ljubljana, je nastalo ob Ljubljanici iz treh obzidanih naselbin: Starega in Mestnega trga na desnem bregu in Novega trga na levem bregu reke. Mestne pravice je mesto pridobilo leta 1220 in je kovalo tudi svoj denar. Valvasor pravi, da so frančiškani reda manjših bratov prispeli v naše mesto že v času Frančiškovega življenja, prav gotovo med letoma 1230 in 1242. Dodelili so jim zemljišče ob vzhodnem mestnem obzidju, kjer je že stala cerkvica sv. Filipa. Kloštrska mestna vrata in mestno obzidje se omenjata že leta 1243 (Laibaco Intra Murum Civitatis). Mesto je prišlo pod habsburško oblast leta 1278. Večina prebivalcev je bila slovenskega rodu, trgovci in obrtniki so prihajali od vsepovsod. Frančiškani so si postavili samostan, ki je pogorel leta 1382, zgradili so novega.
Leta 1386 so se pričeli roparski pohodi Turkov v našo deželo, ki so trajali kar 160 let, vse do leta 1559. Mesto so Turki oblegali leta 1415, a so ga meščani uspešno obranili. Pred mestnim obzidjem so se turške roparske horde pojavile skoraj vsako leto. Mesta niso več napadli, požgali in ropali pa so okolico. Leta 1442 je mesto napadel in ga neuspešno oblegal mesec dni Ulrik II. Celjski. Meščani so obzidje utrjevali. Dodatno obrambo mesta je narekovala nova vojaška tehnologija obleganja. Leta 1449 so uredili obrambni jarek, Vodni stolp ob Ljubljanici so zgradili leta 1519, dodatno obzidje od Kloštrskih vrat do Vodnega stolpa so zgradili leta 1527, v šestih letih 1527–1533 pa mogočen bastjon »barbakan«, obrambni jarek na mestu današnje Mahrove hiše pa so razširili vse do sredine današnje Kopitarjeve ulice.
Leta 1491 so frančiškani pridobili pravico podeljevanja odpustkov in s tem vir dohodkov za obnovo samostana in cerkve. Za časa protestantizma je samostan propadal, vanj so namestili orožarno in špital. Leta 1615 je postal samostan središče frančiškanov na Kranjskem. Pričela se je obnova in dogradnja samostana, cerkve Marijinega vnebovzetja in pokopališča. Obnavljali so jih v obdobju romanike, gotike in baroka. Leta 1690 je dobil samostan v trajno uporabo zemljišče med samostanom in obzidjem, ki so ga uredili v samostanski vrt. Kasneje, v času liceja, je nastal prvi botanični vrt v Ljubljani. V času Ilirskih provinc leta 1810 ga je guverner maršal Auguste Frederic Viesse de Marmont preselil na območje Kurje vasi, kjer je še sedaj. Samostan in cerkev Marije vnebovzete so se obnavljali v obdobju romanike, gotike in baroka.
Pod tlakom tržnice na območju nekdanjega samostana, verjetno v križnem hodniku, kjer se naj bi gradila garažna hiša, je obsežno grobišče. Pravico do pokopa laikov v cerkvi je dovolil že papež Klemen IV (1265–1268), potrjena je bila leta 1294 in nato še leta 1474. Leta 1439 je v samostanu zgradila prvo grobnico družina Wernburger, nato 1446 Andrej von der Duer, sledile so grobnice plemiških družin Auersperger, Thurn itd. Skupaj je bilo v grobnicah do leta 1779 pokopanih 280 oseb. Pokopani so iskali varstvo svojega zadnjega počivališča pri frančiškanih, ki so bili po pogodbi dolžni ohranjati njihov spomin. Od leta 1439 je bilo pred cerkvijo glavno pokopališče za mesto. Poleg višjega sloja prebivalstva so tod pokopavali tudi umrle cesarskega špitala in frančiškane. Leta 1784 je cesar Jožef II. samostan ukinil, frančiškane pa preselil na lokacijo ob današnjem Prešernovem trgu. Samostan so preuredili v licej.
Med leti 1808 in 1816 so del obzidja in utrdbo barbakan porušili, obrambni jarek pa zasuli. Na nasutju so leta 1834 zgradili Mahrovo hišo, znamenito gostišče Bahabirt. Tu je med 1836 in 1840 imel pisarno advokat Blaž Crobath, Prešernov delodajalec. V stavbi se je rodil Barbonski princ Don Carlos, med gosti sta bila srbski knez Miloš Obrenović in maršal Radetzky. Leta 1855 so v zgradbi namestili trgovsko šolo, najstarejšo v Avstriji, ki je delovala vse do leta 1918, od takrat pa je v lasti MOL. Zgradba se naslanja na obzidje in je statično problematična. Je zaključena celota, ni imela nikoli pročelja proti samostanu in ni posegala v srednjeveško mesto. To je ugotovil tudi Zavod za varstvo kulturne dediščino (ZVKDS), ki ni dovolil dozidave Mahrove hiše izven cvingerja, prostora med obema obzidjema.
Za posodobitev tržnice uničenje zadnjega še neoskrunjenega arheološkega območja v Ljubljani, srednjeveške preteklosti Krekovega in Vodnikovega trga, ni potrebno. Uničeno je prazgodovinsko arheološko območje na Špici, uničena je dediščina Emone na Kongresnem trgu. Muzej Emone je postal Chopinov podhod, povezan s prebojem emonskega obzidja z veleblagovnico Lidl. Preostala nam je le srednjeveška zapuščina. Izgleda, da se naša narodna kulturna dediščina sistematično uničuje.
Nepopravljivo je ranjena Plečnikova tržnica s stekleno brvjo, ki nadomešča Plečnikov Mesarski most, zgrajeno leta 2010. Izničenje mojstrovega koncepta vsekakor ne bi bilo mogoče v času, odkar so Plečnikova dela na listi Unescove svetovne dediščine. Pa tudi nad posledicami gradnje steklene brvi, ki je poškodovala ne samo arkade Plečnikove tržnice, temveč tudi Semenišče, spomenik državnega pomena, z nenadomestljivo poslikavo, bi se moral investitor zamisliti in upoštevati mnenja strokovnjakov, ki svarijo pred nepredvidljivim delovanjem podtalnice izpod Grajskega griča.
Predlogi za posodobitev tržnice brez garaž in predstavitev arheoloških ostalin in situ so izdelani. Izdelan je tudi projekt garaž pod Grajskim hribom.
Milan Zdravko Kovač, Ljubljana