V dnevih, ko obeležujemo praznik našega planeta, veliko okoljskih aktivistov, doma in po svetu, družno uperja svoje razočaranje, obup in jezo zoper nosilce družbene moči. Pričakujejo njihove korenitejše zaveze in hitrejše spremembe za doseganje ciljev trajnostnega razvoja. Nasprotno vse pogosteje lahko opazujemo, kako se z vzvodi družbene moči, preko medijev, nevtralizirajo prizadevanja okoljevarstvenikov – tudi še tako zagreti okoljski aktivist namreč uporablja tehnološke pridobitve sodobnosti, ki jih poganjajo fosilna goriva.
Trajnostni razvoj zahteva korenitejše civilizacijske premike, večjo enakost in zdravljenje zasvojenosti z velikimi dozami energije. Pri tem izgubljajo največ tisti posamezniki in skupnosti, ki imajo največ (mednje sodi tudi Slovenija), zato se spremembam najbolj krčevito upirajo. To poglablja energetsko krizo, zato mora energija biti ves čas v središču naših razprav o trajnostnem razvoju. Kot je poudaril že Ivan Illich v eseju Energija in pravičnost (1974), tehnologija vključuje vrednote, ki v vsaki družbi, kjer se uveljavijo, postanejo dominantne. Motorji so sodobni sužnji, ki jih poganjajo fosilna goriva, da nam opravijo večino dela. Od malih kuhinjskih pripomočkov do visokotehnoloških naprav, za vse je potrebna fosilna energija, zato je razumljivo, da samo jasno določene zgornje meje rabe energije lahko ustvarijo okolje večje družbene pravičnosti.
Energetska vzdržnost je eno od ključnih področij uveljavljanja trajnostnega razvoja, saj tehnološko podprt razvoj, ki zahteva fosilna goriva, poglablja neenakosti in nepravičnosti. V iskanju odgovora na energetsko krizo bi želel izpostaviti pojem gospodarnost, ki mu pozornost posveča že Charles Darwin v knjigi O nastanku vrst (1859), kjer pri razlagi navzočnosti zakrnelih organov zapiše: »Pogosto namreč sodeluje tudi načelo gospodarnosti, … po katerem se bo kar se le da varčevalo s snovjo, ki sestavlja katerikoli del zgradbe, če za lastnika ni koristna; to pa bo verjetno povzročilo, da bo zakrneli organ popolnoma usahnil.« Čeprav Darwin ni imel formalne izobrazbe iz ekonomije, ga je ta zanimala, saj so rastline in živali, na katere se je osredotočal, vpletene v konkurenčne boje, podobne tistim, ki jih vidimo na trgu. Njegova opažanja so torej skovala razumevanje konkurence in naravne selekcije.
Darwin v omenjeni knjigi razlaga razloge za navzočnosti zakrnelih organov živali. To lahko povežemo s konceptom »odrasti« (angl. degrowth), ki je mogoča le, če bogate države ustvarijo blaginjo z manjšo rabo snovi in energije, če kot cilj opustijo gospodarsko rast (rast bruto domačega proizvoda – BDP). Svetovno gospodarstvo je namreč strukturirano okoli rasti – ideje, da morajo podjetja in države vsako leto povečati svojo proizvodnjo, ne glede na to, ali je to potrebno in pravično. Gospodarstva z visokimi dohodki in bogati razredi, ki jih obvladujejo, s tem še bolj krepijo svojo moč in so v glavnem odgovorni za energetsko krizo.
V Darwinovi teoriji naravna selekcija daje prednost lastnostim in vedenju, ki spodbujajo individualni reproduktivni uspeh. Toda Darwin je tudi priznal, da so interesi posameznika in skupine pogosto v ostrem nasprotju in da v teh primerih interesi posameznika večinoma prevladajo nad interesi skupine. Evolucija socialnih vrst pa nas uči, da individualen interes vedno ne prevlada. Sociobiolog E.O. Willson (2000) pravi, da je altruizem tisti, ki evolucijsko poganja uspešne primere skupinske selekcije ali bolje rečeno skupinskega vedenja, ki ga na primer poznamo pri mravljah, ki svoj vzorec skupinskega vedenja razvijajo že 150 milijonov let.
Skupinsko vedenje odločilno zaznamuje tudi evolucijo človeka, katerega razširjeni fenotip je v dvesto tisoč letih dosegel globalne razsežnosti, kar imenujemo tudi antropocen. Človeška evolucija oziroma skupinska selekcija ne odbira nujno trajnostnih rešitev, ker te v danem trenutku niso najbolj koristne za posameznika ali določene skupnosti, ki so nosilci moči. Trajnosotnost konceptualno ne obravnava danega trenutka v času in prostoru, ampak dolgoročne dinamične procese prilagajanja okoljskim danostim. Jared Diamond nas v knjigi Propad civilizacij (2007) opozarja na meje zmogljivosti okolja v prostoru in času, ki so jih v zgodovini številne civilizacije prekoračile (beri npr. poglavja Somrak Velikonočnega otoka, Propad Majev, Zaton Vikinške Grenlandije), kar nas opozarja na nujnost nenehnega prilagajanja okolju.
V primerjavi z mravljami se je naša evolucijska pot skupinskega vedenja šele dodobra začela in altruizem vsekakor (še) ni v središču vrednot kulture človeka. Trajnostni razvoj pa je v prvi vrsti kulturni problem. Skupinsko vedenje sloni na utilitarizmu, torej na koristih pripadnosti skupnostim, zato se trajnostno razmišljanje in delovanje ne more zaukazati, ga uveljaviti s silo, ampak ga lahko prebudi le etično gledanje na planet. Albert Camus je v svoji knjigi Kuga zapisal, da »če je kakšna stvar na svetu, ki si jo zmeraj želimo in včasih dosežemo, je človekova ljubeznivost«. Dozdeva se mi, da jo moramo še intenzivneje iskati!
