In tako kot si zaslužimo vsi skupaj legalno, enakopravno, neodvisno in tudi učinkovito pravno državo ter obravnavo, moramo biti tudi pazljivi ob vseh primerih rušenja vseh teh postulatov. Tudi z neumestnimi primerjavami pravosodja s krivosodjem in z mafijo.
Učinkovitost države kot centra moči in prisile marsikomu ne ustreza. Vsakokratni oblastniki, kot tudi posamezni državljani, bi radi delali, kar bi hoteli. Seveda nekaznovano sebi v korist ter drugim v trpljenje in škodo. Država ima za učinkovito urejanje odnosov v družbi centre moči, kot so policija, vojska, inšpekcije, itd., skratka celo paleto sil, ki zaslužijo zaradi posebnega statusa, organiziranosti, nalog in pooblastil še posebno pozornost. Torej tudi neprestane korekcije in izboljšave. In seveda absolutno urejeno zakonodajo, relativno neodvisnost ter neprestani nadzor.
Ko v zadnjem času veliko slišimo in spremljamo o intenziviranih napadih na sodstvo, na sodnike in tožilce, na policijo, na medije, na spreminjanje praks in pravil pravne države ter poskuse redefiniranja odnosov v družbi s strani predvsem ene stranke, SDS in njenega voditelja Janeza Janše, moramo biti več kot pozorni na vsa dogajanja. Ne gre samo za trenutno cestno huliganstvo navdušenih strankarskih vernikov v Celju zaradi kazenskega procesa proti svojemu vodji. Gre za dolgotrajen in neprekinjen proces organiziranega rušenja temeljev mirnega sobivanja, ki mu ta naša država ni sposobna narediti konca.
Številne afere glede preprodaje orožja, Depale vasi, kasneje številnih sumljivih bančnih, privatizacijskih in nakupovalnih »rabot«, zadeve Patria, bosanskega posojila, do danes aktualnega zemljišča v Trenti in pozivanja k oboroževanju, žaljenja novinark, pa še mnogo tega, kažejo, da je pravzaprav neverjetno, kako se ta naša država že več kot 30 let ukvarja z enim in istim človekom ter z enakimi ali podobnimi stranpotmi.
In tu se kaže nesposobnost pravne države, ki ne zna in noče zaradi različnih vzrokov končati agonije večine nas državljanov. Ta »nemoč« ter smešenje pravne države sta že tako veliki, da prehajata meje smešnega in tragičnosti. Ne samo zaradi velikosti poštnega nabiralnika glavnega akterja, tudi prefriganosti in znanja njegovega hišnega odvetnika, tudi zaradi meja, ki so bile že zdavnaj prekoračene. Gre za zlorabe procesnih pravil, ki že skoraj postajajo stalnica zakrivanja vsebinskih odločitev. Pa ne le v teh primerih.
Tudi ne mislim samo na glavnega protagonista, ki si z dokazano avtokratsko držo vedno znova prizadeva na oblast in si jo nato podredi po meri nekih preteklih zgodovinskih izkušenj, ki niso nujno samo rumene barve. Mislim tudi na številne podpornike ali na ulici ali pa v sistemu, kot so Anže Logar, Anton Olaj, Aleš Hojs, Damir Črnčec, Branko Grims, Milan Zver ter preštevilni drugi, ki so vedno in popolnoma dajali neselektivno podporo svojemu idolu. Ne torej samo na ulici, tudi v okviru državnih organov. In tudi za ceno rušenja države ter njenih temeljev. Vedno si mnogi želijo na oblast tudi zato, da si vsakič »malo« popravijo »ugled« in predvsem zagotovijo ter utrdijo svojo »nedotakljivost in nepogrešljivost«. No, v narodov zgodovinski spomin vsekakor mnogi ne bodo prišli kot veliki pozitivci. Pa ne velja samo za zgoraj naštete.
Da je vsa ta pravna in človeška nehigiena postala skoraj obče sprejemljiva, je pokazatelj tudi »zakonita nezakonitost« glede postavitve prvega policista Senada Jušića v državi. Ja, tudi pravo in sedanji oblastniki se že večkrat niso izkazali. Tisti, ki vodijo državo, morajo biti neoporečni. Še bolj pa tudi tisti, ki so na čelu policije in drugih represivnih organov, ki so prav tako varuhi pravne države in bi morali nadzorovati tudi oblastnike. Že zgolj videz nezakonitosti ni sprejemljiv za takšna odgovorna mesta.
Miloš Šonc, Grosuplje
