Kakšna je vrednost države, če otrok ne sme objeti svoje matere? Kakšna je vrednost države, če oče ne sme stisniti roke svojemu sinu? Kakšna je vrednost svobode, če se otrokom in staršem jemlje tisto, kar jim je dala narava sama – pripadnost družini?
To vprašanje postavljam tudi kot nekdo, ki je sodeloval v času osamosvajanja Slovenije. Takrat smo verjeli v državo, ki bo spoštovala človekovo dostojanstvo, svobodo, družino in pravičnost. Verjeli smo v Slovenijo, ki bo varovala svoje ljudi, ne pa jih lomila.
Zato me danes boli. Boli me kot mater. Boli me kot državljanko. Boli me kot nekoga, ki je verjel v ideale samostojne Slovenije. Danes je dan, ko številni otroci po vsej Sloveniji prejemajo spričevala, priznanja, pohvale in nagrade za svoj trud. V šolskih telovadnicah odmevajo aplavzi. Starši fotografirajo svoje otroke. Babice in dedki brišejo solze ponosa. Doma jih čakajo objemi, čestitke in praznovanja.
Toda obstajajo tudi otroci. In obstajajo tudi starši. Otroci, ki bi želeli pokazati spričevalo svoji mami, pa je ne smejo videti. Otroci, ki bi radi poklicali očeta, pa jim je bilo to onemogočeno. Matere, ki ne vedo, kakšne ocene je dobil njihov otrok. Očetje, ki ne vedo, ali je njihov sin danes prejel priznanje. Starši, ki bi dali vse na svetu za en sam objem, en sam nasmeh, eno samo fotografijo svojega otroka. Njihova bolečina nima praznika. Njihova bolečina nima počitnic. Njihova bolečina traja vsak dan. Tudi danes.
Zato vas ob 35. obletnici samostojne Slovenije pozivam, da odprete iskreno in pogumno razpravo o delovanju sistema, ki odloča o otrocih in družinah. Pozivam vas, da pregledate postopke, v katerih prihaja do dolgotrajnih prepovedi stikov med otroki in starši. Pozivam vas, da preverite, ali so v vseh primerih res izčrpane vse možnosti za ohranitev družinskih vezi. Pozivam vas, da prisluhnete otrokom, staršem in stroki.
Predvsem pa vas pozivam, da se vprašate, ali Slovenija danes res uresničuje vrednote, zaradi katerih smo si pred 35 leti želeli svojo državo. Kajti država ni samo zastava. Država ni samo himna. Država ni samo praznik. Država je tudi otrok, ki zvečer joče za svojo mamo. Država je tudi mati, ki ne sme objeti svojega otroka. Država je tudi oče, ki leta čaka na dovoljenje za stik s sinom ali hčerko.
Če želimo biti ponosni na svojo državo, moramo najprej zaščititi njeno najbolj dragoceno vrednoto – družino. V imenu vseh mater, očetov, babic, dedkov in otrok, ki danes trpijo v tišini, vas prosim: Ne glejte stran. Ne molčite. In ne pozabite, da za vsakim spisom stoji človeško srce.
Alenka Orel, v imenu društva Zlata Slovenija, Ljubljana