Kljub temu v veliki večini izraelske družbe ne vidimo splošnega zgražanja. Vidimo samo prizadevanja za izpustitev talcev, a ob tem tudi ravnodušje ali pasivnost do neizmernega trpljenja Palestincev, ki so žrtve ne le vojne, temveč tudi dolgoletne okupacije, blokade in dehumanizacije. Premirje in izpustitev vseh talcev je enostransko prekinil Netanjahu, ki ima očitno druge cilje kot pa zaščito življenj svojih sodržavljanov.
Ta molk, ta pasivnost izraelske družbe, ne pomeni njihove nedolžnosti. V demokraciji nosi družba moralno odgovornost, če dopušča, da oblast izvaja zločine v njenem imenu. A hkrati obstaja bojazen, da bo zaradi pasivnosti Izraelcev v prihodnosti celoten narod nosil oznako kolektivne odgovornosti zaradi genocida, ki ga izvajajo njihovi voditelji. Kolektivna krivda pa ni rešitev – to je logika nasilja, ki jo moramo preseči. Holokavst ne more biti opravičilo za zločine nad Palestinci, in vsak zločin zahteva resnično odgovornost, brez selektivne morale.
Zato zahtevamo takojšnjo prekinitev ognja in zaščito civilistov, neoviran dostop humanitarne pomoči v Gazo, pravno odgovornost za vse, ki so ukazovali ali izvajali zločine proti človečnosti, aktivno vlogo mednarodne skupnosti pri zaustavitvi genocida – ne šele po sodbi, temveč zdaj.
Ne bomo ostali tiho. Ker smo ljudje. In ker smo dolžni govoriti v imenu tistih, ki so utišani z bombami.
Gorazd Cuznar, Črnomelj
