Tisti, ki so spotikali med tekom, prav tako stojijo na zmagovalnem odru ter se nikakor nočejo sprijazniti z rezultatom. Nekako se zdi, da gre pri celotnem dogajanju volitev na eni strani za naivno poštenost sodelovanja ter na drugi strani pokvarjeno sposobnost goljufanja.
Vse je nekako opredeljeno na približno polovico, a se pozablja, da je okoli trideset procentov volilcev ostalo doma. Njih ni nihče anketiral in vprašal: »Zakaj?«
Drugo spregledano dejstvo je to, da je videti, da so se mladi premaknili na stran, ki je izrazito naciklerofašistična ter usmerjena v vojno, sovraštvo in sprejemljivost oboroževanja, ali pa jim je vsaj zelo vseeno za ta pojav v družbi. Vsa genocidna ravnanja, ki se dnevno dogajajo v Gazi in vse nasilje na Bližnjem vzhodu, v Ukrajini ter drugod jih očitno niso množično prepričala, da bi izrazili svoj protest. Jih je pa bilo zelo veliko navzočih ob prižiganju novoletnih lučk v Ljubljani, kar kaže, da gre za generacije, ki so v zadnjih petintridesetih letih zrastle v drugačnem okolju, kot si mi mislimo in tudi želimo.
In tretje opozorilo je vsekakor rumeno-črna rezultatska barva na področjih, kjer bi človek pričakoval, da zaradi vsega gorja fašizma in nacizma v zgodovini ljudje vedo, kaj je zlo ter bi ga morali prepoznati. Tako na Primorskem kot še kje drugje. A očitno gre za množično pozabo, ki je presenetljiva in je posledica dolgotrajnega večdesetletnega prepričevanja, da pustimo preteklost za sabo.
V Sloveniji so nastale druge in drugačne individualne ter družbene vrednote, kot smo jih poznali. Ob pomoči verskih in posvetno potrošniških liberalnih pospeškov se je razvila bolj neobčutljiva družba. Spomenik sprave v družbi pa je postal ali ostal le simbol zmote. Družba dokazano ni enotna in noben praznik ali volitve tega trenutno ne morejo spremeniti. Nasprotja v družbi oziroma državi tako doma kot v svetu niso in verjetno tudi ne bodo izginila z nobenim spomenikom ali praznikom. Še manj pa z begom v bližnjo ali daljšo – celo fevdalno preteklost.
Bolj bi potrebovali vsakodnevno človečnost in ravnanje, ki bi to podpiralo. Hkrati pa mir, razvoj, sobivanje, pošten odnos do narave in še kaj. Ampak javno podprto zlo, hinavščina, nepoštenost in nestrokovnost vsega tega absolutno ne zagotavljajo. Boleča točka je tudi nesposobnost določanja prioritet.
Tudi o spremembah v volilnem sistemu, ki bi omogočal napredek in večji vpliv državljanov, bi se morali resno pogovoriti.
Prav tako ima nas vpliv širše okolje v Evropi in svetu, kar absolutno ni za spregled. In če tu ne prepoznamo svojega mesta, potem smo že na nepravi poti.
Torej se po teh volitvah še bolj zdi, da so državotvornost, enotnost in mir države padli na izpitu. Nismo prišli do končnega pozitivnega rezultata. Bolj smo zopet na začetku, upam, da nove poti. In, če parafraziram primerjavo z atletskim tekmovanjem na začetku teksta, bi rekel, da je treba vsak dan več vaditi – to je prizadevati si za dnevne pozitivne spremembe v državi in družbi. Tudi hitre, nujne in sistemske. Ne samo enkrat na štiri leta.
A vendar je prihodnost za vse nas negotova. Pa ne bi smela biti takšna. Predvsem ne za mlade, ki jim zapuščamo svet, kakršnega jim ne želimo in ne privoščimo. Negotov, z vojnami in sovraštvom.
In tako s strani: ne predstavljam si, kako bi lahko tekmoval oziroma tekel z nekom, za katerega vem, da me bo spotikal.
Miloš Šonc, Grosuplje