Vlak pride točno in me pripelje na Jesenice. Tam gradijo in obnavljajo postajo – informacij, kje stoji vlak za Novo Gorico, ne dobim nikjer. Po spominu vem, da ta vlak stoji na peronu 3 ali 4. Tam prižgan vlak res stoji, vendar so njegova vrata zaprta. Da bi bila tam kakšna klop, da človek sede, je za SŽ prehudo breme. Brez obvestil po zvočniku pride uslužbenec in pove, da gremo na vlak, ki pride iz Nove Gorice, ker je čakajoči vlak neuporaben. Predpotopni vlak končno prispe, seveda z zamudo. Samo 25 minut se je nabere. Po vstopu nam sprevodnica takoj pove, da bomo v Podbrdu zamudo še dodali, kar se seveda uresniči. Med vožnjo po vsej progi opazujem zanemarjene postaje, ena je bolj zasvinjana in neurejena od druge – fasade odpadajo, vse je zaraščeno, o smeteh in stvareh, ki ležijo na postajah in ob progi, pa ni vredno izgubljati besed, pač, Slovenija moja dežela. Končno prispemo do Kanala s 45-minutno zamudo. Tudi tam je infrastruktura ŽP nevredna imena. Invalid na vozičku niti slučajno ne pride sam na vlak brez pomoči.
Povratek se začne točno po voznem redu, vendar mi kontrolorka takoj pove, da bomo v Bohinjski Bistrici stali dobrih 10 minut, kar je pomenilo, da bom zamudil vlak za Kranj. Dobro, si mislim, saj imam avtobusno postajo takoj pri vlaku, kot upokojenec pa imam vožnjo tako in tako brezplačno. Vendar o avtobusu pri železniški postaji lahko le sanjam. Izstopim iz vlaka in hočem železničarskega prometnika vprašati, kdaj gre naslednji vlak za Kranj, pa prometnik kar izgine. Ko izstopim iz železniške postaje na avtobusno, ugotovim, da je tudi avtobusna postaja na Jesenicah izginila. Prijazen mimoidoči mi pove, da je AP pri gimnaziji 300 metrov oddaljena od ŽP. Počakam avtobus proti Kranju in vsaj ta me pripelje do Kranja po voznem redu.
Za mene se je vse srečno izteklo, vendar ne vem, kako s takim neredom lahko normalno funkcionirajo ljudje, ki nimajo časa na pretek kot mi upokojenci, denimo zaposleni, šolarji in podobni.
Peter Zorman, Kranj