Tega ne počnemo, saj predobro vemo, da moramo izbrati instalaterja, ki je cenjen po znanju, spretnostih in veščinah. Na obljube in napovedi nepoznanih instalaterjev ne damo veliko. Ključen je podatek, da je instalater priznan kot prvovrsten in dober rokodelec. Da vsak instalater poklicno znanje pridobi po predpisanem šolanju, še ni jamstvo za kakovostno storitev.
Ko primerjamo politika z rokodelcem, se nam razkrijejo številna spoznanja. Politikov ne izbiramo podobno kot instalaterje. Glede na vpliv politikov na raven blaginje prebivalcev pa bi morali ravnati podobno kot tedaj, ko iščemo instalaterja. Zakaj tega ne počnemo, vemo. V predstavniškem sistemu politične predstavnike izbiramo na neposrednih tajnih volitvah. Praviloma se odločamo zgolj na podlagi obljub in pričakovanj, kaj prinaša njihova izvolitev. Če so uspešno izpeljali tudi kak zahteven projekt, je za volivce pomemben podatek. O strokovni usposobljenosti kandidatov za opravljanje političnih funkcij volivci ne dobimo uporabnih informacij.
Opisane razmere so podoba sistema političnega predstavništva izpred poldrugega stoletja in je še vedno v uporabi. Takšna praksa predstavlja bizarnost, kot da bi danes za osebno oborožitev vojaka uporabljali orožje iz sredine 19. stoletja, torej puško z enim samim enodelnim kovinskim nabojem. Opozorila o krepitvi politične desnice v Evropi in svetu ne presenečajo. Neoliberalizem, v večini držav aktivni družbeni sistem, namreč podpira uresničevanje desničarskih politik, kot so šibka država, nižji davki, manj predpisov, privatizacija, manjša javna poraba in omejevanje migracij. V takšnem okolju politiki ne najdejo uporabnih odgovorov na vprašanje, kako z orodji neposredne (posvetovalne) demokracije zamejiti razmah desničarske politike.
Rešitve seveda obstajajo, vendar jih politiki ne razpoznajo. Takšne razmere so tudi v Sloveniji. Temelj naše državne ureditve (in EU) predstavlja sistem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ga varuje država (5. člen ustave). Osrednjo vlogo opravlja oblast, organizirana po sistemu političnega predstavništva. Na podlagi ustavne pravice (42. člen ustave), »da ima vsakdo pravico, da se svobodno združuje z drugimi«, ga uresničujejo politične stranke. Zakon o političnih strankah je pomemben pravni akt predstavniškega sistema, čeprav mu te vloge ne pripisujemo. V tem zakonu najdemo odgovor na vprašanje, zakaj se desničarstvo tudi pri nas uspešno prebija na politično sceno. Zakonska ureditev organiziranja političnih strank namreč nima omejitev za registracijo političnih strank. Velja tudi za stranke z ekstremno desničarsko politiko, ki ne priznavajo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Podatek, da večina zadev, ki jih obravnava ustavno sodišče, predstavljajo kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je podoba ne-učinkovitosti predstavniške demokracije, kakršno uresničujejo parlamentarne stranke.
Potrebna je dopolnitev zakona o političnih strankah. Zakon mora določiti obveznost političnih strank, da v svoj program vključijo zavezo za uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Stranke, ki negira temelje ustavne ureditve, ni mogoče registrirati in ne more sodelovati na parlamentarnih volitvah. Politična praksa kaže, da politiki ne razumejo, da se človekove pravice in temeljne svoboščine začnejo uresničevati (ali ugašati) na ravni zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb, kot so potrebe po hrani in pitni vodi, po oblačilih in primernem bivališču, po zdravstvenem in socialnem varstvu ter po izobraževanju. Misterij romskega nasilništva je prav nerazumevanje soodvisnosti med zadovoljevanjem osnovnih človekovih potreb na eni in uresničevanjem človekovih pravic ter temeljnih svoboščin na drugi strani.
Politiki kot uspešni rokodelci bi morali delovati tako, da k uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin državljanov vedno pristopajo na ravni zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb. Pri reševanju romske problematike takšen pristop vzpostavlja pravilno razmerje (ne pa navzkrižje) med procesom uresničevanja osnovnih človekovih potreb in temeljnih svoboščin na eni in uporabo represivnih ukrepov na drugi strani.
Janez Krnc, Litija
