Primera, ki ju omenjam, zanimivo ilustrirata svojevrsten fenomen. Vsake toliko se namreč pojavi udeleženec — kot ta mila jera in on/off državna sekretarka/poslanka/uslužbenka/svečarka —, ki dojame, da je ta pasja procesija nepomembna in brez veze.
A ti zapleti ne vplivajo na nič. Ne motijo naracije, ne ukinjajo suspenza, ne delujejo kot kvarniki. Samovoljne nepredvidljivosti akterjev, ki bi jim lahko rekli tudi politične improvizacije na odprti sceni — z zunanjimi, scenarističnimi intervencijami ali brez njih —, delujejo kot legitimen in logičen del zgodbe.
To spada zraven, čeprav navidez ne spada. Te kontradiktornosti obenem negirajo in diskreditirajo racionalno in moralno smiselnost dogajanja, obenem pa afirmirajo njegovo avtentičnost. Publika pa prav zaradi tega ostaja še bolj navlečena.
V tem resničnostnem šovu tudi neprimernih vsebin ne manjka — neprimernih v smislu grdega, agresivnega, včasih celo vulgarnega izražanja. Če to ne bi bile politične vsebine, bi jih resni mediji cenzurirali. Ampak to nikogar več ne moti. Nasprotno. Politični resničnostni šov smo sprejeli kot nekaj povsem legitimnega, zaresnega, dejansko resničnega. Če tega sranja ne bi bilo več, bi ga morda celo pogrešali.
Vir: fokuspokus.si