Romana Tomc, Tanja Fajon in preprečevanje parlamentarnih preiskav na prvi pogled nimajo veliko skupnega. Ko pa jih natančneje pogledam, vidim tri zgodbe o pokvarjenih metodah desnice. Načela zanjo veljajo le, dokler koristijo. Ko postanejo ovira, jih zamenjajo dvojna merila, politični interes ali procesni triki.
Prva zgodba govori o Romani Tomc. Pravi, da prejema grožnje, da jo skrbijo anonimni profili, laži in sovraštvo. Prav je, da to pove. Vsaka grožnja je zavržna. Vsako ustrahovanje je nedopustno. Ne glede na to, komu je namenjeno. Toda kje je bila ta občutljivost v vseh letih, ko so politični nasprotniki SDS postajali tarče organiziranih spletnih napadov s Trstenjakove? Kje je bila, ko so anonimni profili žalili, poniževali in razčlovečili novinarje, sodnike, aktiviste ali politike drugih strank? Kje je bil glas, ki bi jasno rekel: To ni naša politika. Tega ne bomo dopuščali?
Pri SDS je predolgo veljalo nenapisano pravilo: dokler sovraštvo leti proti drugim, se ga tolerira ali celo izkorišča. Ko pa se obrne navznoter, nenadoma postane velik družbeni problem. To je dvojni standard.
Še bolj pomenljivo je to, da danes razlaga, da Branko Grims laže. Da je zavajal javnost o razlogih za svojo izključitev. Potem eden najvidnejših politikov SDS laže svojim volilcem. (Tistim volilcem, za katere se hvali, da ga podpirajo, da bo zato še enkrat kandidiral, da dela za Slovenijo …) Zakaj je to postalo problem šele zdaj? Ker je začelo škodovati ugledu SDS v Bruslju.
Druga zgodba govori o Tanji Fajon.
Če se bodo neuradne informacije izkazale za resnične in je Janša poskušal preprečiti njeno imenovanje na pomemben položaj v Evropski uniji, potem največja poraženka ne bo Tanja Fajon, ampak Slovenija.
Desnica zelo rada govori o nacionalnem interesu, o tem, da morajo Slovenci zasedati pomembne položaje v Bruslju. Toda očitno le takrat, ko gre za njihove ljudi. Ko pomembno evropsko funkcijo dobi politična nasprotnica, nacionalni interes nenadoma izgine. To je politikantstvo.
Tretja zgodba pa je morda najnevarnejša.
Koalicijska večina je že drugič preprečila ustanovitev preiskovalnih komisij, do katerih ima opozicija ustavno pravico. Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović vse skupaj opravičuje z razlago, da poslanci glasujejo po svoji vesti.
Seveda glasujejo. Toda nihče nima pravice po svoji vesti drugim odvzeti ustavne pravice. To je izigravanje ustave in zloraba poslovnika. Stevanović se vede, kot da lahko parlamentarna večina odloči, katere ustavne določbe bodo veljale in katere ne. Danes gre za pravico opozicije do preiskovalne komisije. Jutri bo morda šlo za kakšno drugo ustavno pravico. Če sprejmemo takšno logiko, ustava ni več najvišji pravni akt države, ampak zgolj zbirka priporočil.
Najbolj poveden pa je izgovor, da je treba počakati na referendum. Referendum odloča o spremembi zakona, ne pa o veljavnosti ustave. Dokler ustava velja, jo je treba spoštovati. Pika.
Še bolj presenečajo Demokrati Anžeta Logarja. Stranka, ki je nastala z obljubami o drugačni politiki, sodelovanju in gradnji mostov, danes uporablja popolnoma enak argument kot predsednik državnega zbora. Počakali bodo na voljo ljudstva na referendumu. Toda volja ljudstva ne more začasno ukiniti ustavnih pravic
V enem samem dnevu smo tako videli tri obraze iste politike. Dvojna merila pri sovražnem govoru. Strankarski interes pred ugledom države. In izigravanje ustave, ko postane politično koristno. To je politika, ki jo poganja prepričanje, da cilj vedno opravičuje sredstva. In prav to je najbolj pokvarjena metoda od vseh.
Polona Jamnik, Bled