Kar pa niti najmanj ni res in kar kapitalizem vleče od prvih začetkov do vseh kasnejših inačic (fasaderskih popravkov kapitalističnega sistema). In temu razumevanju človeškega dela podlegamo tudi v Sloveniji (to zgrešeno razumevanje je potencirano zlasti v neoliberalizmu, ki se ga gremo pri nas). To napačno (zgrešeno) razumevanje je izpostavil že Marx. Kapitalizem je družbeno gospodarska ureditev, ki temelji na kapitalistični privatni lastnini in trgu. Človek-delavec v tem sistemu ima lahko vlogo kapitalistove privatne lastnine, ali pa je preprosto tržno blago. Na to popačeno pojmovanje človeka-delavca je opozoril že Marx (Pošast hodi po Evropi, pošast komunizma).
Če smo bolj neposredni: takšno pojmovanje človeka-delavca, ki vlaga svoje delo (v nasprotju s kapitalistom, ki vlaga svoj kapital), je po eni strani dejansko preslikava sužnjelastniškega sistema v 19. in kasnejših stoletjih. Sužnjelastnik je bil lastnik človeka: ali je kapitalist kaj drugačen? Le malo več svoboščin ima človek-delavec, zato lastništvo nad njim ni več tako očitno. Ker se poudarja druga vloga človeka-delavca: da je zgolj tržno blago (ker je bil to že v sužnjelastništvu). S tega vidika je kapitalizem dejansko nazadovanje družbenega sistema glede na fevdalizem. Pri fevdalizmu je bil, simbolično rečeno, človek ujetnik fevdalca samo desetodstotno, v kapitalizmu pa je človek-delavec ujetnik kapitalista tako rekoč stoodstotno (ker kapitalist razpolaga praktično z vsem, kar človeku-delavcu omogoča življenje). Bolj jasno je to razložila avtorica. Delo je dejansko socialno vprašanje (še veliko bolj kakor tisto, kar pojmujemo kot socialna vprašanja). Delo skratka ni (ali pa vsaj ne prvenstveno) ekonomska kategorija (ki je tako dojeto samo zato, ker je človeško delo postalo ekonomski strošek kapitalista).
In zdaj pridemo do žalostne resnice. Vlada v odhajanju je hotela najprej poskrbeti za tega človeka. Ta človek pa, kar je tragikomično, tega ni dojel in se je raje priklonil tistim, ki bi radi poskrbeli predvsem za kapitaliste z izgovorom, da oni zagotavljajo ustvarjanje nove vrednosti in da bo, če bo družbeno-gospodarski sistem po njihovi volji, tudi človek-delavec imel kaj od tega (bo dobival drobtinice in drobtine s kapitalistovih omizij). Gre za mišljenje skoraj vse slovenske desnice, zastavonoše pa so v stranki, ki si je v ime pripopala, da je krščanska. To mišljenje sem pojasnil v mojem pismu bralcev z naslovom Gospodarstvo kot perpetuum mobile (Dnevnik, 25. 4. 26). Družbeno gospodarsko ureditev dojema na enak način, kot sem v otroštvu jaz dojemal, da bi bilo možno iz vrtenja koles avtomobila nabrati dovolj elektrike, ki bi gnala taisti avtomobil. Ali dojamete otročjo naivnost tako imenovanega interventnega zakona (ki je že sredi procedure)? Dojeti ste kot otroci, ki v samopostrežnici pograbijo v nakupovalni voziček nekaj njim všečnega, ampak zraven spada tudi nekaj, kar vas bo teplo po glavi kasneje.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana