»Zato, ker našo varnost, blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vseh bližnjih vojn, ki jih nameravajo sprožiti ZDA, danes proti Iraku, jutri proti Severni Koreji, pojutrišnjem proti Libiji, Sudanu in še kom, bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja kot pa Bin Laden, Sadam Husein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav tiste politike, s katerimi bi se naj v Natu družili oziroma politike velikih sil, in primis Združenih držav Amerike.« Tako sem pisal in govoril 2003 pred referendumom o vstopu Slovenije v Evropsko unijo in v Severnoatlantsko zavezništvo, vstop, ki se je nato vendarle zgodil. V obeh primerih. Mala tolažba, le razlika v odstotkih – za v EU 89,64, za v Nato 66,8.
Kaj bi dejal danes, ko bi nam bilo dovoljeno, da se po 23 letih od takrat izjasnimo znova? Da sem videl prav. Da še vedno in še bolj našo varnost, blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vseh bližnjih vojn, od ukrajinske do onih v Libanonu in Iranu, do genocida v Gazi, bistveno in vse bolj ogrožajo podnebne spremembe kot razni Putini, ajatole, Hamasovci in njim podobni, ob tem, da je z vrnitvijo Donalda Trumpa na čelo Združenih držav Amerike morda boj za upočasnitev omenjenih sprememb in omilitev intenzitete njihovih pojavov dokončno izgubljen. Umik ZDA iz Pariškega podnebnega sporazuma – s 15-odstotnim deležem pri globalnih emisijah ogljikovega dioksida so druge najhujše obremenjevalke podnebja – in njihovo vračanje k fosilnim gorivom ter ukaz ameriškega samodržca zaveznicam in ostalim vazalnim državam k podvajanju proizvodnje ali nakupa orožja, kar pomeni nov zagon težke in do podnebja najbolj ubijalske industrije, sfižita vse napore, ki jih v ta boj vlaga ostali svet. Ne vem, če se tega dovolj zavedamo. »Oh, tale pisec pa res pretirava,« bodo rekli mnogi, toda ledeniki se rapidno topijo, gladine morja se dvigujejo, vročinski valovi se množijo in temperaturni rekordi vrstijo, vreme se vede vse bolj nasilno in razdiralno. A kljub temu naši odločevalci, tako doma kot širše v Evropi, vztrajajo na poti h katastrofi. Problem je, da s seboj vlečejo vse nas in da jim večina nas žal sledi, da jim verjame, ko nas farbajo z naracijo, da se s povečevanjem obrambnih izdatkov ščitimo pred največjo grozečo pošastjo z vzhoda, Rusko federacijo.
No, nov korak v smer brezna so ga ti velemojstri geopolitike, pod taktirko Donalda Trumpa, postorili pred dnevi na vrhu Nata v Ankari. In to z novimi neskončnimi milijardami davkoplačevalskega denarja, da bi se vsaj delno odkupili cesarju Bele hiše, besnemu na svoje tlačane, ker mu ne pomagajo pri agresiji na Iran – ne pozabimo, ta je nezakonita enako kot ruska na Ukrajino – ter nadaljevanju prelivanja krvi in razdejanja v tej državi. Mi bomo pri tem zraven, kot je napovedal premier, z dodatnimi 43 milijoni evrov.
Ko pogledam obrambne proračune glede na bruto družbene proizvode Švice (od 0,72 % do 1,3 %), Avstrije (od 0,6 % do 0,8 %) ter Irske (0,22 %), mi je jasno, zakaj javne storitve pri njih finančno niso podhranjene in pomislim, kako bi nam bilo lepo, ko bi zbrali pogum, ponos in razum, da bi Trumpu, Rutteju & co v slogu Jurija Zrneca in Tadeja Toša rekli: »Gremo mi po svoje!« Zato kake posebne prijaznosti od podnebja ne pričakujmo – v breznu človeške nespameti bomo končali tako in tako vsi – a bi vsaj občutek krivde bil manjši.
Aurelio Juri, Koper