Takšne in podobne novice gredo hitro mimo nas in jih pozabimo v kakšnem tednu.
Ravno tako gre hitro mimo nas dogodek okoli pol milijona zbranih ljubiteljev ustaškega pevca Thompsona. Brez poglobljene analize dogajanj, sklepov in ocen za prihodnost. Pravzaprav je odnos do tega ter takšnih ravnanj svojih sosedov, kot tudi »prijateljev« preko luže in v Evropi enak, kot do huliganov in razbijačev, ki ne prihajajo na nogometne tekme zaradi igre, temveč zaradi uživanja v svoji agresivnosti in destrukciji. Vse to čudi in je nesprejemljivo. Prav tako kot je nesprejemljivo, da ni odločnega distanciranja od takšnih ravnanj, za katera se točno ve, kam vodijo. Ne gre samo za nestrinjanje v besedah, temveč v ukrepih in ravnanjih. Brez izgovorov za njihovo nesprejetje. In tu nastane družbeni pojav, ki se kaže v hinavščini, »prilagodljivosti močnejšim,« nenačelnosti in pomanjkanju poguma ter nesposobnosti predvidevanja prihodnjega razvoja dogodkov. A vendar imamo tudi pri nas oblastnike s konkretnimi imeni in priimki, ki bi morali biti odgovorni do nas državljanov. Pa se jih prevečkrat tolerira in nas dejansko večinsko ne predstavljajo. Pa najsi gre za Janeza Janšo, Branka Grimsa ali Romano Tomc. No, tudi »uradni« predstavniki niso izvzeti.
In tako se vse zlo preteklosti ponavlja v sedanjosti. Auschwitz, Srebrenica, Gaza. Tudi ravnanje širše skupnosti je z zatiskanjem oči samo še beden ostanek človečnosti in prava oz. pravičnosti. Redki posamezniki in institucije, ki se oglašajo, kot npr. Francesca Albanese ali Meddržavno kazensko sodišče v Haagu, so sami pod nasilnim pritiskom velikašev, kot so ZDA. In bodimo pošteni, da samo objemanje predsednice države s to pogumno pravnico ne zadostuje. Veliko boljša bi bila prekinitev odnosov z zločinci vseh vrst, tako »pravno še nedolžnimi« kot v realnosti krivimi in odgovornimi.
Pa se tega Slovenija ne upa. Zato je čudno, da si želimo biti v pajdaštvu z morilci in neobčutljivimi zavezniki, ne pa na strani tistih glasnikov, ki javno sporočajo, da to ni v redu.
Zakaj se bolj odločno ne zaščiti interesov Slovenije in nas, njenih državljanov? Morda tudi tako, da nehamo uradno podpirati naciste v Izraelu, Ameriki, v Evropi in v Sloveniji ter raje stopimo na stran človečnosti. Tudi Meddržavnega sodišča v Haagu in da pristopimo k tožbi Južne Afrike proti zločincem v Izraelu. Ali celo prepovemo vstop predsedniku ZDA in premieru Izraela v Slovenijo. Bi to šlo? Tudi s tem, da javno obsodimo odstope od Konvencije o prepovedi uporabe protipehotnih min.
Nikoli ne vemo – ali pač še predobro, kdaj bomo mi na vrsti. In zopet bodo neki zgodovinarji preučevali razloge za klanje in vlogo najodgovornejših pri tem. Tudi morda kakšno sodišče. A vendar je to vse veliko prepozno.
Miloš Šonc, Grosuplje
