Rešitev vidi v opustitvi predstavniške, namesto nje pa naj bi uvedli posvetovalno demokracijo. Ta naj bi za družbo ključne odločitve sprejemala po temeljitih posvetih, v katerih naj bi poleg strokovnjakov, gospodarstvenikov in politikov kot najmočnejša skupina sodelovali naključno izbrani državljani. Ta pristop naj bi izhajal iz spoznanja, da naključno zbran in dobro obveščen reprezentant odloča preudarneje kot vsa slabo obveščena družba.
Mnenju Krnca, da je demokracija v resni krizi, se tudi sam pridružujem. Žal pa politika demokratičnih držav temu ni pripravljena pritrditi. Po usmeritvah neoliberalizma je namreč ta politika demokratične vrednote (poštenost, solidarnost, …) v nemajhni meri nadomestila z neoliberalnimi (pohlep, zavajanje, …) in sedaj nekritično zlorablja sistemske slabosti demokracije za zadovoljevanje političnih, kapitalskih pa tudi osebnih interesov. Iskren dialog o demokraciji, ki ga Krnc pogreša, zato ni možen. Poleg politike ga zavrača tudi kapital, v nemajhni meri pa se mu izogiba tudi relevantna stroka. Kriza upravljanja formalno demokratičnih držav se tako vse bolj poglablja, njenemu prikrivanju pa je v nemajhni meri namenjeno tudi sedanje zaostrovanje mednarodnih odnosov ter obsežno oboroževanje.
Kot rečeno, naj bi po predlogu Krnca demokracijo sanirali tako, da opustimo predstavniško demokracijo in uvedemo posvetovalno. Nedvomno je to ena od možnosti, ki pa je vsaj po mojem razumevanju še premalo dorečena in tudi njena uvedba bi bila zelo zahtevna. Sam dajem zato prednost drugi možnosti, da se namreč osrednje sistemske slabosti, ki sedaj otežujejo demokratično upravljanje države, sanira z uvedbo rešitev, ki upravljanje dobro podpirajo. Konkretno gre za tri take zadeve in oglejmo si jih konkretneje.
Današnje demokratično upravljanje države neredko otežuje volilni sistem, še posebno ob ureditvi, po kateri volivci svoj glas namenijo stranki, kdo bo slednjo zastopal v parlamentu, pa odloča njeno vodstvo. Ta rešitev poslanca prednostno zavezuje, da deluje v korist stranke in ne volivcev, močno pa spodbuja tudi »strankokracijo«, to je prakso, po kateri politika koristi države podreja interesom strank in kapitala, kar seveda upravljanju izjemno škodi. To težavo je možno zadovoljivo urediti s primerno volilno zakonodajo. V Sloveniji je stroka že pred leti pripravila predlog volilnega zakona (gre za kombinirani volilni sistem), ki bi omenjene težave zadovoljivo odpravil, a politika žal njegovi uveljavitvi ni naklonjena.
Izjemno škodljiva rešitev modela upravljanja, ki ga uporabljamo, je tudi »koalicijska« vlada. Ta namreč člane parlamenta razdeli v dve, običajno podobno veliki skupini, od katerih ena, to je koalicija, vlado oblikuje in jo potem tudi več ali manj nekritično podpira, druga, to je opozicija, pa vladi njeno delovanje otežuje, saj si od tega, da vlada ni uspešna, lahko obeta lepše dosežke na naslednjih volitvah. Poleg te škodljive razdvojenosti politike povzroča koalicijska vlada še eno resno težavo: onemogoča nadzor izvršilne oblasti, kar je sicer eden temeljnih pogojev učinkovitega upravljanja. To težavo je možno zadovoljivo sanirati z rešitvijo, da se izvajanje izvršilne oblasti poveri primerno usposobljenim in etično neoporečnim osebam (tehnična vlada), zakonodajno oblast in nadzor izvršilne pa izvaja parlament.
Še kratko o tretji slabosti našega političnega sistema, ki nam slabi upravljanje, to je močna centralizacija politične oblasti. Ta problem rešuje praksa na dva načina, največkrat z decentralizacijo politične oblasti, to je z njenim delnim prenosom na nižje upravne enote; v našem primeru naj bi to bile pokrajine, ki pa jih doslej nismo uvedli, čeprav jih ustava predvideva. Druga oblika omejevanja politične moči vlade je neposredno odločanje volivcev o za družbo pomembnih zadevah, ki se ga izvaja z referendumom, a ta pri nas tudi nima omembe vredne vloge. Namesto na referendumu bi se pomembne odločitve lahko sprejemale tudi po posvetih, za katere se zavzema Krnc in bi tako učinkovitost upravljanja dodatno okrepili.
Nedvomno bi z navedenimi sistemskimi spremembami našo obolelo demokracijo usposobili, da bi upravljavsko delovala učinkovito. Pa bomo to tudi izvedli? Lahko bi, celo brez večjih težav, če bi le aktualna politika spremembe podprla, a je žal glede tega zelo zadržana. Strankokracija, v kar se nam je izrodila demokracija, ji namreč tako zelo ustreza, da se ugodnostim, ki jim jih ta prinaša, ni pripravljena odreči. Kako aktualno politiko pripraviti do tega, da ne bo zavirala uvedbe prepotrebnih sprememb v upravljanju države, postaja tako osrednji problem naše družbe in če ga ne bomo prav kmalu razrešili, se nam nič dobrega ne obeta. Slednje velja tudi za EU in večino njenih članic.
Andrej Cetinski, Ljubljana
