Podžiganje strasti je namreč že del referendumske kampanje, za katero je zdaj že jasno, da bo to jesen. In ima trojno funkcijo: mobilizacija jedrnih volivcev desnice, dvigovanje zavesti o izjemni pomembnosti referendumskega odločanja (tudi med manj gorečimi desnosredinskimi volivci) in, nazadnje in še najpomembnejše, brisanje odgovornosti za to, da je na kocki zelo veliko – bistveno več od tega, kar bi bilo potrebno.
Interventni zakon namreč obsega zelo velik nabor ukrepov: nekateri so zelo fiskalnega značaja in bi bili, če bi bil zakon o njih sprejet ločeno, »obvarovani« pred referendumskim odločanjem. Toda parlamentarna večina jih je – v gesti, ki spominja na staromodno staro mamo, ki skuša vegetarijanski vnukinji pod krompir podtakniti kos mesa – k tem ukrepom dodala še vrsto drugih, z edinim namenom, da bi volivcem tako preprečila ustavno pravico do referendumskega odločanja. Če bi se podobnega manevra poslužili njeni nasprotniki, bi desnica prva opozarjala na favl in zahtevala rdeči karton ustavnega sodišča – in imela bi prav. Ustavni sodniki so s svojo odločitvijo pred zlorabami vsakokratne parlamentarne večine zaščitili tudi bodočo opozicijo.
Vir: Delo