Dr. Nataša Pirc Musar se skozi že večletni mandat glede te družbene tematike jasno in odločno zavzema »za dostojen pokop žrtev«, s hkratnim opozorilom, da gre za »skupno dolžnost vseh«. V pričakovani težnji po izkazovanju in videzu lastne osebne nepristranskosti sugerira spravni pogovor »med levimi, desnimi in sredino«. Vendar teh množično še nepokopanih žrtev ni umestno povezovati s t. i. problemom »sprave« slovenskega naroda. Nimajo in ne bi smele pomeniti naknadnega vsebinskega sidrišča s politično ideološkim karakterjem, kot te atribute, zdi se, razume in javno uporablja tudi predsednica. Množični vojni poboji nepokopanih žrtev so bili na območju današnje Slovenije tragično zgodovinsko dejstvo. Pobiti ljudje so mrtvi. Edino priznano polnomočje, ki ga imajo, je smrt. V smrti smo si vsi ljudje enaki. In to je temeljno izhodišče za obravnavo človeških žrtev v vseh vojnah.
Predsednica republike pove tudi, da se z »enostranskimi potezami«, torej brez zgoraj omenjenega »potrebnega pogovora« med navedenimi tremi stranmi, cilj sprave »oddaljuje«. Če pogojno preskočim tu opisano prvinsko jedrno nepovezanost družbenega fenomena »sprave« z neizpodbitnim zgodovinskim dejstvom vseh vojnih žrtev, naj samo dodam, da sem samoiniciativno tak javni pogovor kot predpogoj spravnemu procesu poskušala sprožiti že kar dolgo nazaj. Ljubljanski dnevnik Delo je objavil tri moje premišljeno ponazoritvene tekste, Žrtve in zgodovinski dolg živih (2012), Evropski 23. avgust in priložnost vlade (2013), Neprimerno merjenje človeških žrtev skozi prizmo razlik med totalitarizmi (2014), ki pa niso naleteli na nikakršen javni strokovni odziv. »Potreben pogovor«, kot ga omenja predsednica republike, bi na primer lahko stekel, a ni.
Ker sem se na Inštitutu za narodnostna vprašanja vseskozi raziskovalno in publicistično ukvarjala z etničnimi tematikami, sem z osebnim olajšanjem sprejela odločitev DZ z dne 26. maja 2026, da se 17. maj, ko je bilo leta 1942 v soteski Iška pobito veliko število Romov, razglasi za nacionalni dan spomina na vse medvojne in povojne množične poboje. Vse človeške žrtve druge svetovne vojne na ozemlju današnje Slovenije so mrtve priče tragičnega nesmisla vojskovanja in vsakršnega nasilja človeka nad človekom zaradi česar koli. Zato prav tako izbor njihovega skupnega počivališča v miru na ljubljanskih Žalah, kot ga predvideva ta zakon, ne bi smel motiti prav nikogar med nami živimi.
dr. Vera Kržišnik-Bukić, znanstvena svetnica, Ljubljana