Problem neurejenih in ne-varnih prehodov čez tire je širši problem mesta Ljubljane in verjetno tudi države. Če bi naredili raziskavo in opazovali vse tire v Ljubljani, bi verjetno ugotovili veliko število neurejenih prehodov. Naj opišem dve lokaciji v Ljubljani, ki jih osebno dobro poznam.
1. Dolgi most, kjer je južno od tirov veliko parkirišče P+R in postajališče mestnega in medkrajevnega avtobusnega prometa, je v nebo vpijoč primer, še posebej, ker so bili tiri nedavno prenovljeni, zgrajena je bila celo železniška postaja. Namreč, prebivalci severno od tirov še vedno nimajo urejenega prehoda čez tire in ne morejo legalno priti do P+R in avtobusa. Namesto da bi na divjem prehodu uredili prehod za pešce in kolesa z zapornicami, so postavili zelo veliko tablo, da je prehod prepovedan. Butale! A je kdo pomislil celostno – kam pa gredo pešci in kolesarji iz velikega naselja hiš, ki prečkajo njim namenjen most čez Mali graben? Edina pot jih vodi do P+R in avtobusov, kar je možno samo nelegalno preko tirov! Legalna pot gre precej naokrog in je daljša za debel kilometer.
Da je situacija še bolj absurdna, so most za pešce in kolesarje tudi nedavno obnovili in odeli v moderno leseno podobo. A res nihče ne pomisli na potrebe ljudi? Samo da se projekti izvajajo, da denar priteka in odteka. Ampak absurdov ni konec. Kako se lahko zgradi železniško postajo, ki »deluje« samo na južno stran? Ljudje s severne strani nimajo urejene poti od postaje. Najbližja hiša na Videčevi ulici je od nove železniške postaje oddaljena 200 m zračne razdalje, malo dlje čez drn in strn in tire, ampak po urejeni in legalni poti je ta razdalja celih 900 m.
2. Drugi v nebo vpijoči primer v Ljubljani so tiri pri pivovarni Union. Ponovno zelo frekventen divji prehod čez tire, od nekdaj. In tudi tukaj, točno na mestu divjega prehoda, so nedavno zgradili novo železniško postajo. Ampak ta je še bolj absurdna glede delovanja, saj resnično oskrbuje samo južno stran, Šiško, ne pa tudi severne, Bežigrad, legalno gledano seveda, ker ljudje še vedno ilegalno prihajajo in odhajajo na vlake tudi iz severne smeri, iz smeri džamije, in to mimo več tabel, ki izrecno prepovedujejo prehod. Ampak ponovno, kako je možno, da se sredi mesta zgradi novo železniško postajo, ki je dostopna samo z ene strani, sredi mesta? Prepričan sem, da je to možno samo pri nas, v Butalah. Dodaten strošek za prehod z zapornicami bi bil kaplja v morje milijonom, ki so bili porabljeni za gradnjo te nove postaje, predvidevam.
Če pogledamo problematiko malo širše: zakaj imamo lahko na cestah v urbanem okolju zebre na vsakih 100 m, kot omogočajo in določajo predpisi, prehode čez progo pa na vsakih nekaj kilometrov? Proga preseka naselja, naredi veliko škodo pretočnosti in najmanj, kar bi železnice morale zagotoviti, so varni prehodi povsod, kjer so ti potrebni za življenje prebivalcev.
Odgovor je seveda, da ni denarja. Ampak to ne drži. Cena je celo višja, kot pravijo na železnicah. Kajti šele ko nekaj ljudi povozijo do smrti, šele nato naredijo prehode. Koliko pa je cena enega življenja? Nedavni tak primer je novi prehod za pešce v Šiški pri atletskem stadionu, ki je stal več življenj.
To je ena zelo pod preprogo pometena problematika in podobnih je še več. Bistvo vseh je, da ljudje plačujemo državni oziroma javni aparat, ki pa ne dela za dobro ljudi, saj ne poskrbi za njihove osnovne potrebe.
Marjan Tkavc, Ljubljana
