Sedanja mučna, in če sodimo po izjavah glavnih akterjev praktično nerešljiva situacija, je posledica enostranske likvidacije skupnega odloka občin Bovec, Kobarid in Tolmin, ki je bil sprejet 2. 9. 2014, in dopolnjen leta 2016. Takrat ni bilo dvojnih cen, različnega urnika, ravsanja, čigavo je katero vstopno-izstopno mesto, nenamenske porabe pristojbine in grozljivo pretiranih kazni. Zagotovo so okoliščine terjale dopolnitev in posodobitev urejanja plovbe po reki Soči, vendar bi se z nekaj truda in volje vse lahko rešilo v okviru skupnega odloka.
Žal je bilo povsem drugače, saj se je župan občine Kobarid Marko Matajurc (kobariški župan) samovoljno odločil ukiniti skupni odlok, brez poizkusa, da bi skupni odlok dopolnili z nujnimi spremembami. Mislim, da soglašamo, da poznejša arogantna ponudba, »sprejmite naš odlok in vse je rešeno«, ne sodi v pojem usklajevanje. Njegova najnovejša izjava, da ne bo odstopil od tega, da njegova občina vedno dobi svoj delež, kot ga ima sedaj, pomeni, da se bo bovška pristojbina prištevala kobariški. V kolikor bi bila sprejeta enotna cena v vseh treh občinah v višini 15 evrov, bi uporabniki, ki začnejo plovbo na Bovškem, plačali 30 evrov na dan. In zdaj so vsi enako odgovorni za res žalostno in sramotno stanje.
Svoj nemajhen delež v kaos na reki Soči je prispevala odločba ustavnega sodišča RS (US), ki je večinoma pritrdila občini Kobarid, in res kobariški odlok ni nezakonit, saj je v skladu z zakonom o plovbi po celinskih vodah (ZPCV), ki pa je definitivno in očitno neustaven, saj v 4. členu skupen odlok na skupni plovbni poti dveh ali večjega števila občin določa kot možnost in ne kot obveznost. Torej če ni sporazuma o skupnem odloku, pa nič, oziroma ima vsaka občina svojega in vidimo, kam je to pripeljalo. Tudi pravno nepismenim je jasno, da zakonska določila niso neobvezna in jih upoštevamo, če so nam všeč, če ne, pa ne. Pričakovali bi, da bi US ustavilo postopek odločanja o kobariškem odloku in pozvalo k odpravi neustavnosti ZPCV. Tako pa imamo, kar imamo.
Nekaj je primaknila tudi občina Bovec z, milo rečeno, ponesrečenim poizkusom, da sama sprejme skupni odlok treh občin in ga tudi je sprejela v prvem branju. Sledilo je odločanje v drugem branju, čeprav je bilo jasno, da v občini Kobarid nima nobene možnosti, da sploh pride v postopek. Kobariški župan vedno poudarja, da je kobariški odlok potrdila ustavna odločba, kar pa ne pomeni, da ni zelo škodljiv za turizem v Posočju. Poleg tega pozablja (mislim da namerno), da je v ustavni odločbi odločeno in zapisano tudi sledeče: da se pristojbina uporablja namensko, za kar je bila vplačana, to je za uporabo vstopno izstopnih mest; da je kobariška občina zagotovila, da bo po koncu sezone presodila vse okoliščine in potrebe in zagotovila sorazmernost vlaganj v vstopno izstopna mesta, tudi z možnim znižanjem pristojbine; da če v dveh sezonah nič ne vložiš v vstopno izstopna mesta in ostane ogromno neporabljenega denarja, je to razlog za znižanje pristojbine in ne obratno; da US nenamensko porabo pristojbine definira kot prikriti davek, ki ga ne more in ne sme predpisati lokalna skupnost, tudi občina Kobarid ne.
Kobariški župan pravi: »Imamo prijavljen projekt za Trnovo, ki ga bomo poskusili prijaviti na razpis – 581 tisoč evrov je cena le delne ureditve.« To pa je prvovrstni cinizem. Ob v dveh sezonah neporabljenih približno 1,5 milijona evrov in dodatnem milijonu ali več, ki bo vplačan v prihajajoči sezoni 2026, se bodo poskusili prijaviti na razpis!
Vplačana pristojbina pa bo kot prikriti davek končala v kobariškem proračunu. Tudi tokrat moram poudariti, da se nenamensko trošijo sredstva, pobrana na Bovškem, kjer je največ vstopno izstopnih mest, največ obremenitev in je potrebnih največ nujnih vlaganj. »Normalno« naj bi bilo, da gre vsa oziroma večina pristojbine v eno izstopno mesto. Neverjetno in nič se ne zgodi, karavana gre dalje, kakor da ne bi šlo za sporna, morebiti tudi kazniva ravnanja.
Ali je položaj res brezizhoden? Žal je tako, če razumemo izjavo kobariškega župana, ne more priti do dogovora niti pod razno in lahko je tako še veliko let. Vendar je vedno izhod! V našem primeru edini. Nemudoma in brez odlašanja se mora sprožiti postopek za spremembo ZPCV v tistem delu, ki je neustaven. Torej na skupni plovbni poti je možen samo skupen odlok. Praksa minulih dveh sezon na reki Soči je najboljši dokaz za logičnost takšne določbe.
Hkrati je treba v ZPCV določno in nedvoumno definirati, ali se pristojbina za vstopno izstopna mesta zaračunava po plovilu, kot je veljalo vsa pretekla leta, ali po osebi, kot je vpeljal kobariški odlok. Ločiti se mora rekreacijsko dejavnost od pridobitne in določiti obvezujoči rok za odpravo sedanjega stanja. Če tega ne bo, nam ni pomoči, saj dogovora ne bo in ga ne more biti.
Siniša Germovšek, Bovec