To, da je brez pravne podlage ustavila financiranje projektov in začetih projektov številnih kulturnih subjektov v Sloveniji je brez primere in gre za samovoljo, zlorabo uradnega položaja ter za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja. Storila je še eno hudo kaznivo dejanje, o katerem pišem v tem zapisu. To je tudi ponovno priložnost opozoriti na »zanemarjanje« več kot 200.000 državljanov Republike Slovenije z izvornim etničnim ozadjem s področja bivše SFRJ, ki so po razpadu skupne države postali in se oblikovali v narodne manjšine (po abecedi) Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov v Sloveniji, ki se zavzemajo za celovito in pravično ureditev stanja narodnega manjšinstva v naši državi.
V Ustavo RS so bile leta 1991 vključene tri manjšine: italijanska in madžarska, ki sta bili kot manjšini vsebovani že v prejšnjih slovenskih ustavah, ter na novo romska etnična skupnost. Leta 2003 je bila po naročilu države opravljena strokovna študija o novih manjšinskih populacijah, ki je dokazala njihovo stoletno ali daljšo bivanjsko prisotnost v večinskem etničnem prostoru današnje Slovenije, in je ugotovila, da po mednarodnopravnih standardih izpolnjujejo objektivne in subjektivne kriterije določb manjšinske opredelitve in predlagala vključevanje v ustavo tudi teh šestih dejanskih manjšin. Toda RS se za to rešitev ni odločila in je vstopila v EU leta 2004 z uradnimi le tremi manjšinami, ob sočasnem poudarjanju na evropski politični sceni, da ima RS zgledno manjšinsko varstvo. Pod dolgoletnimi pritiski asociacije združenih predstavništev vseh šestih narodno manjšinskih komponent na državne organe je leta 2011 Republika Slovenija z velikim večinskim soglasjem poslancev državnega zbora sprejela Deklaracijo Republike Slovenije o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Očitno, da (tudi) moja ministrica ne pozna omenjene deklaracije, s katero se mora nujno seznaniti. Zaradi omejenosti prostora je ne morem v celoti navesti, jo bom pa poslal ministrici po objavi tega zapisa.
V vseh strukturah naših manjšinskih skupnosti, skupaj z našimi solidarnimi podporniki slovenskega naroda, smo verjeli in upali, da nam bo ta visoki politični dokument utrl pot do ustreznega pravnega urejanja narodno manjšinskega stanja. Kot vedno lojalni državljani in pomembni sograditelji na vseh področjih slovenske družbe se je to tudi upravičeno pričakovalo. Na žalost ministrica za kulturo nekulturno pojmuje vladavino prava. Deklaracija DZ je ostala v naslednjem desetletju do danes praktično brez vsakršnega pravega učinka. Na žalost je sedanja ministrica za kulturo s svojo nezakonito odločitvijo, da bo ustavila realizacijo vseh razpisov, hudo prizadela vse tiste, ki so se legalno in legitimno prijavili na objavljene razpise, med njimi številna društva manjšinskih narodov. S tem je dodatno razvrednotila vse tisto, kar je bilo zapisano v Deklaraciji. Taka nesramnost, bahatost in sprenevedanje je nezaslišana. Koliko dobrih projektov, idej bo ostalo nerealiziranih, zamujenih, nedokončanih in pokončanih samo zaradi ene osebe.
Sprašujem vas, ministrica, če je to vaš denar in kdo vam je dal pravico, da delate tako, kot delate, kateri organ vam je dal to pravico, da se tako samopašno obnašate? Na žalost ste sestavni del vladne ekipe, ki nas vsak dan preseneti z raznimi »biseri«, od šolstva prek okolja, gospodarstva, kmetijstva … Nič presenetljivega, ker se ne zavedate svojega (ne)znanja na posameznem področju. Tokrat se osredotočam samo na manjšinske narode, ki jim načrtno omejujete ustavne pravice. Ministrica, vi nam nič ne dajete, ker je to tudi naš denar, vaša naloga pa je, da spoštujete zakonitost.
Zavedati se je treba, da manjšinske pravice spadajo v nabor temeljnih človekovih pravic. Tega se ne zavedajo tudi politične stranke koalicije, ker v njihovih programih ne zasledimo urejanja tega pomembnega vprašanja za približno dvesto tisoč sodržavljanov oziroma deset odstotkov prebivalcev. To pa ni tako malo. To so tudi volivci. Sedaj ste onemogočili stotisočerim državljanom, da ne morejo glasovati na lokalnih volitvah.
Nismo tudi pozabili, da je v četrtek, 27. februarja 1992, imela Slovenija 25.671 stalnih prebivalcev manj kot dan pred tem, ko je notranje ministrstvo iz registra stalnih prebivalcev izbrisalo omenjeno število oseb. S tem se je število prebivalcev Slovenije zmanjšalo za okoli 1,3 odstotka. In kdo je to storil? Vsi vemo in nihče ni odgovarjal.
Vaše ravnanje, ministrica, ima vse znake kaznivega dejanja po 297. člen KZ.1, »Javno spodbujanje sovraštva, nasilja, ali nestrpnosti«, ki pravi: »Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali kateri koli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.« Za vaše ravnanje vas, ministrica, kot pripadnik črnogorske manjšine naznanjam pristojnemu tožilstvu, da obstaja utemeljen sum, da ste storili to kaznivo dejanje in kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ter malomarnega opravljanja dela v službi. Upam, da smo (jaz to moram verjeti, ker sem pravnik) vsi enaki pred zakonom, mar ne?
Remzo Skenderović, Ljubljana, član Društva SRP