Ne pišem ga zato, ker bi vam bila politično naklonjena. Večkrat sem javno izrazila kritičnost do vašega ravnanja, vendar nikoli žaljivo ali nespoštljivo. Želim si predvsem, da bi tokrat uspelo Sloveniji. Skrajni čas je, da presežemo delitve, prenehamo s prepiranjem, žaljivkami in etiketiranjem. Bi, in ali bo šlo?
Obhajajo me dvomi: nisem nikjer zasledila vašega zapisa o graji »pobalinskih«, milo rečenih neprimernih žvižgih in vzklikih na predvečer pomembnega državnega praznika Dan državnosti ob govoru predsednice države. To ni prava pot k spravi, ki bi vodila v složnost. Ne umirjate izjav članov vaše stranke, ki so žaljivi, izgovor o svobodi govora tukaj ne velja. Nestrinjanje se lahko pokaže dostojno, brez žaljenja.
Kot eden najvplivnejših slovenskih politikov nosite posebno odgovornost za ton javnega prostora. Vaše besede lahko (pravzaprav že) vplivajo na način izražanja tvojih podpornikov.
Vaš govor je vseboval tudi poziv k enotnosti, podobni tisti pred plebiscitom. Mislite iskreno? Spet dvomim. Zakaj je v pripravi (dokončno?) zakon, ki ne bo več dovoljeval pravice državljanom tretjih držav, da se udeležujejo lokalnih volitev? Če nekdo živi in dela že desetletja in prispeva k skupnosti, težko razumem, zakaj bi izgubil možnost soodločanja v lokalnem okolju, v katerem živi.
Če so vam desetletja v politiki prinesla modrost in je vaš govor iskren, to pokažite z dejanji. Besede so pomembne, kažejo usmeritev, vendar ljudi prepričajo dejanja, ki bodo zmanjšala razkole in naposled se bo gradilo na zaupanju. Besede brez dejanj bodo v nasprotnem ostale le kot prazna lupina.
Za konec: v zgodovino naj bi se ozirali le toliko, da bi razumeli, pogledi naprej pa so za toliko, da bi bila prihodnost mirna in zadovoljiva za vse.
Cecilija Rekar, Bled