Ko vidim in preberem članke, kot je bil ta v naslovu citirani s kronike 1. aprila v vašem časopisu Dnevniku, pa se vprašam, v kakšni pravni deželi živim. Devet let in pol je minilo od prometne nesreče, ki jo je povzročil vinjen šofer in v nesreči izgubil svojega brata. Voznik sam prizna, da je bil takrat pod vplivom alkohola, vendar tudi pove, da je pred nesrečnim dogodkom preživel možgansko kap. Vprašanje: kdo mu je po kapi dovolil vožnjo avtomobila, čeprav sam poudarja, da so bile njegove vozniške sposobnosti omejene, saj trdi, da naj bi imel težave pri vožnji zaradi hrbtenice in posledice kapi? Pravilno je, da poudarja svoje slabo zdravstveno stanje – seveda ne tudi alkohola – vendar odgovornosti državnih služb, ki so mu dovolile vožnjo kljub hudi poškodbi možganov, ni.
Predvsem pa me moti – pa ne samo pri njemu – odzivnost sodišč. V tem, da na kazensko odgovornost kličeš človeka, ki je pred devetimi leti povzročil tragedijo, brez pravnega zavlačevanja, kot ga poznajo veliki slovenski advokati in mogočneži, in s tem odpiraš rane ne samo njemu, predvsem njegovim bližnjim, ne vidim nobenega smisla. Predvsem pa se mi zdi kazen, ki mu jo bo izreklo sodišče zaradi smrti svojega brata (morda celo pravična), povsem nesmiselna.
Seveda, da je naš pravni sistem med boljšimi, pa ne dvomim.
Peter Zorman, Kranj