Seveda je dostojen pokop posmrtnih ostankov osnovno civilizacijsko dejanje. Vsak človek si zasluži spoštljivo ravnanje tudi po smrti. Vendar je nekaj povsem drugega, če se to dejanje spremeni v širši družbeni ali politični narativ, ki posameznikom desetletja po dogodkih predpisuje, kako naj čutijo, razmišljajo in kakšna moralna bremena naj prevzemajo. Pri tem velja poudariti predvsem tri vidike.
Prvič: vnaprej predpisani občutki so nesmiselna zahteva. Generacije, rojene po drugi svetovni vojni in po povojnih pobojih, za dejanja svojih prednikov ne moremo nositi osebne odgovornosti. Prav tako ni mogoče od vseh državljanov pričakovati enakega odnosa do teh dogodkov, enakega čustvovanja ali enakega občutka dolžnosti. Svoboda posameznikove vesti vključuje tudi pravico do lastnega razumevanja zgodovine.
Drugič: pokop je predvsem dejanje pietete, ne politični akt. Pogreb in žalovanje sodita v prostor osebne, družinske in duhovne intime. Če država z zakonodajo in političnimi odločitvami prevzame odločanje o načinu, kraju in simbolnem pomenu pokopa, se upravičeno pojavi nevarnost politizacije. Posmrtni ostanki ne bi smeli postati sredstvo za sodobne politične ali ideološke obračune.
Tretjič: besedo bi morali imeti predvsem svojci. Če obstajajo svojci ali potomci, bi morali imeti ti osrednjo vlogo pri odločanju o zadnjem počivališču svojih prednikov oziroma sorodnikov. Pri organizaciji verskega ali pietetnega obreda lahko sodelujejo tudi verske skupnosti ali druge organizacije, ki jim svojci zaupajo. Če materialne zmožnosti svojcev niso zadostne, lahko zaprosijo za finančno pomoč – to možnost že imajo. In to je edina dopustna vloga države.
Država se ne bi smela vmešavati v odločanje o intimnem odnosu ljudi do mrtvih, o načinu žalovanja, simbolnem pomenu pokopa ali o tem, kje in kako naj svojci izrazijo svojo pieteto. O tem naj odločajo predvsem svojci oziroma tisti, ki čutijo osebno ali duhovno povezanost s pokojnimi, ne pa država, politika ali krovne organizacije.
Civilizirano ravnanje zahteva, da se s posmrtnimi ostanki ravna spoštljivo in dostojanstveno. Toda prav v imenu te civiliziranosti moramo paziti, da se pieteta ne spremeni v politični imperativ, pri katerem bi država imela odločilno vlogo.
Uporaba preteklosti za oblikovanje današnjih moralnih obveznosti pogosto ne prinaša sprave, temveč novo razdvajanje. Zato prepustimo užaloščenim potomcem in družinam, da žalujejo na svoj način, drugim pa pustimo pravico do lastne vesti in razumevanja zgodovine.
Dostojno ravnanje s posmrtnimi ostanki je civilizacijska norma. Pieteta pa ostaja predvsem stvar človeka, njegove družine in njegove intime – ne države.
Rado Krušič, Žalec