Najprej sem si vzel pol leta čisto prosto, ker sem bil nasičen vsega, potem pa so možgani začeli pogrešati, da se s čim ukvarjaš. Sčasoma je prišla funkcija v reprezentanci. Tam sem tehnolog in podajalec informacij. Večkrat sem v panožnem centru, saj ima le reprezentanca A ustrezna sredstva za razvoj. Ko se v centru kaj novega odkrije, je to treba čim hitreje spraviti do mladinske ravni. Pomagam torej sporočiti in razložiti pravila uporabe novosti tekmovalcem in trenerjem.
Za kombinezone je šef še vedno Robi Kranjec, sem pa na voljo, ko potrebuje pomoč. Pri kombinezonih tolerance ni, a treba je vedeti, da je ta sestavljen iz pene, ki se zelo hitro razteza in krči. Še na avtocestah prihaja do raztezanja, pa so mostovi zgrajeni iz precej tršega materiala. Poskuša se biti čim bliže dovoljenemu maksimumu in minimumu, a se je tedaj pri Timiju Zajcu material skrčil bolj, kot smo bili vajeni. Tekmovalec lahko sam izrazi željo, da bi imel kombinezon narejen bolj na limitu, kot bi želela šivilja, in se mu ustreže. Ob napakah se potem lahko vlači po zobeh šiviljo ali mene, a najkrajšo seveda potegne tekmovalec, ki ostane brez rezultata.
Strogost je potrebna, da se spremeni miselnost tekmovalcev, ki se morajo zavedati, da jim nihče ne bo pogledal skozi prste niti ob najmanjšem odstopanju ne glede na to, kje in kdaj se opravijo meritve. Vse mora biti brezhibno. Tudi merilne naprave, ki seveda imajo certifikat. Nekoč smo se pritožili, ker smo podvomili, ali digitalni meter, ki je kontrolorjem padel na tla, še pravilno deluje. Res zelo iščejo vsako napako, ampak se mi zdi, da so pri tem pošteni.
Vir: Nedeljski dnevnik