Najprej je TV Sloveniji dal vedeti, da stoji za obtožbo, nato je že isti večer na Pop Tv to demantiral in vsem pojasnil, da predsedničina prometna nesreča odpira številna ustavnopravna vprašanja, ki lahko privedejo do ustavne obtožbe, a da je sam ne piše. Zanimiv poudarek na tem, da je on sam ne piše. Kaj pa kdo drug, morda po njegovem priporočilu, naročilu in navodilih?
Dejstvo je, da se je zgodba o potencialni ustavni obtožbi na račun predsednice republike Nataše Pirc Musar začela vrteti in da se je izvedelo tudi o tem, s čim bi jo eventualni pisec utemeljeval – s prijateljevanjem predsednice z Rusinjo, sicer tudi slovensko državljanko, ki ji je na dan nesreče v avtu delala družbo in ki bi lahko, ker je Rusinja, predstavljala grožnjo naši nacionalni varnosti.
Ko sem o tem izvedel, sem poklical prijatelja iz Trsta, mirovniškega sobojevnika, ki je rad na tekočem s političnim cirkusiranjem pri nas in tudi s še bolj živahnim pri njih doma. »A sem prav razumel? Ker je imela v avtu rusko prijateljico?« me je vprašal. »Da, prav si razumel.« »Ma va?!« (Daj no?!), in planil je v smeh. »Prekašate tudi nas,« je še zamomljal in se naprej smejal. »Česa tako bizarnega še v Italiji nismo doživeli,« je pristavil prijatelj.
Ob Jambreku sem se spomnil dolgoletne bitke, ki smo jo na občini Koper bili z ustavnim sodiščem v devetdesetih letih okoli drugačne teritorialne organiziranosti občine, kot so si jo na kar treh referendumih izglasovali njeni prebivalci. Vsakič v razmerju 9 proti 1, ali v najslabšem primeru, 7 proti 3, da bi ostala občina ena sama, povezana in enotna, tako kot je bila dolga desetletja prej. Večina ustavnih sodnikov pa je v vrsti odločb dajala prav neki lokalni civilni iniciativi, ki je zahtevala cefranje občine na več manjših, in sicer na eno mestno in na nekaj podeželskih. Zato tudi vztrajni zakonski poskusi, da bi te želje uresničili in zadovoljili iniciativo ter sodnike, a brez referendumov ni šlo in proti jasno izkazani ljudski volji si noben sklic državnega zbora ni upal. Šele desetletje kasneje so se Ankarančani odločili iti po svoje, toda ne zaradi ustavnega sodišča, ampak zato, da bi se rešili vladavine Borisa Popoviča.
No, če se vrnem k Jambreku. Spraševali smo se, čemu tako krčevito vztrajanje ustavnih sodnikov o fragmentaciji občine? Pojasnilo sem prejel na nekem sprejemu od soproge takratnega predsednika sodišča Lovra Šturma: »Poglejte, g. Juri, Berlusconi zahteva revizijo Osimskih sporazumov, kot pogoj za italijansko podporo našemu približevanju Evropski uniji. Tako da obstaja realna nevarnost, da si Italija prilasti ves del Istre, kjer živijo Italijani. Zato če mestno občino razdelimo na več manjših, bodo vsaj tiste, kjer Italijanov ni, obranile slovenstvo v tem prostoru.« Citiram seveda po spominu. Razmišljanje, ki me je pustilo brez besed. Preveč je bilo bolno, da bi ga jemal resno. A da ni bilo iz trte izvito, mi je pritrdil sam Jambrek v svojem ločenem mnenju v eni od zadnjih odločb. Zapisal je, da »v luči prizadevanj nove italijanske vlade po reviziji Osimskih sporazumov mora slovenska država posvečati posebno skrb občinam slovenske Istre«.
In si danes rečem, ob zamisli ustavne obtožbe proti predsednici republike, da ti mora seči pokvarjenost v srž duše, da vidiš okoli sebe same pretnje, od Italijanov do Rusov in še koga, ter da moraš imeti Beckettovo ali Ionescovo domišljijo, da poiščeš in najdeš take argumentacije za svojo pravno pesnikovanje.
Aurelio Juri, Koper