A v Mariboru je to bila resnična okrogla miza v organizaciji mariborske nadškofije (Dnevnik, 18. februarja: Zakaj so v porodnišnici izganjali hudiča). Tema: obsedenost in bolezen. Kraj: Slomškova dvorana. Občinstvo: več kot sto ljudi. Čas: 21. stoletje.
Psihiater Tilen Zamuda je razložil psihozo, kot jo razlaga sodobna medicina, eksorcist Marjan Vetrnik pa je ponudil drugo interpretacijo: v šestih odstotkih primerov naj bi šlo za delovanje hudobnega duha. Hudič vstopa skozi »duhovne rane«, grehe, splav. V enem od opisanih primerov je bila mlada ženska deležna petih litrov blagoslovljene vode in dveh ur molitev. V drugem naj bi splavi na ginekološki kliniki sprožili paranormalne pojave – ropotanje omar in utripanje luči.
In tu razprava neha biti eksotična, ampak postane družbeno nevarna.
Ko se duševna motnja prevede v moralno kategorijo, pacient ni več bolnik, temveč grešnik. Ko se stisko razlaga kot posledico splava, se krivda institucionalizira. In ko se eksorcizem predstavi kot dopolnilo psihiatričnemu zdravljenju, se zabriše meja med vero kot osebno tolažbo in vero kot diagnostičnim orodjem.
Seveda ima vera pravico do svojega jezika. Teologija lahko govori o padlih angelih, grehu in duhovnih ranah. Problem nastane, ko ta jezik poseže na področje, kjer so merilo znanstveni dokazi in ne razodetje. Psihiatrija ni popolna; tudi ona ima svojo zgodovino zmot. Toda napreduje z raziskavami, ne z obredi.
Zagovorniki sodelovanja med eksorcistom in psihiatrom radi poudarjajo celostno podobo človeka – telo, duša, duh. Lepo zveni. A v praksi pomeni, da se lahko resna duševna motnja interpretira kot problem demonov. To lahko vodi v odlašanje z zdravljenjem, v stigmo, v dodatno travmo.
Ironija je, da sodobna medicina religiozne blodnje prepoznava prav kot posledico kulturnega okolja. Bolnik bo svoje halucinacije opisal z jezikom, ki ga pozna. Če živi v religioznem okolju, bo videl hudiča. Če živi v tehnološkem, bo slišal čipe in satelite. V obeh primerih gre za isto nevrobiološko motnjo.
Ko eksorcist reče, da je »zadnji, ki bo verjel, da je nekdo obseden«, zveni razumno. A v istem dihu pove, da hudiča zazna v šestih odstotkih primerov. To je šest odstotkov ljudi, ki so – poleg bolezni – dobili še ontološko diagnozo zla.
Ni vprašanje, ali ima kdo pravico verjeti v hudiča. Vprašanje je, ali ima kdo pravico to vero uporabiti kot razlago zdravstvenega stanja drugega človeka.
Pet litrov blagoslovljene vode ne zdravi psihoze. Lahko pa utrdi prepričanje, da je bolezen kazen. In ko družba začne razmišljati v kategorijah kazni namesto zdravljenja, se hudič res pojavi – ne kot metafizično bitje, temveč kot zelo stvarna brezbrižnost do znanosti in dostojanstva bolnika.
Morda je največji paradoks večera ta, da je razprava o hudiču razkrila nekaj veliko bolj zemeljskega: še vedno nismo povsem odločeni, ali bomo duševno zdravje obravnavali kot medicinsko vprašanje ali kot moralni prekršek.
In to je veliko bolj strašljivo od vsakega ropotanja omar.
Polona Jamnik, Bled