Dolgo je bilo očitno, da Rupar ne deluje sam. Medijska podpora Nova24TV, redna prisotnost funkcionarjev SDS na shodih, logistična pomoč in nenazadnje finančna infrastruktura so kazali na to, da je bil Glas upokojencev mišljen kot satelit – uporaben, dokler vleče glasove in ustvarja pritisk na oblast. Rupar je opravljal delo, ki ga SDS ni mogla opraviti neposredno. A politični sateliti imajo eno skupno lastnost – krožijo, dokler so koristni. Ko pa postanejo breme ali nevarnost, jih glavni center moči preprosto izklopi. Točno to se zdaj dogaja Ruparju.
Rupar je očitno verjel, da bo lahko iz jeze upokojencev zgradil trajno politično silo. Toda SDS je projekt očitno razumela drugače. Ko so ankete pokazale, da Glas upokojencev ne bo prišel v parlament in da celo jemlje glasove »matični« stranki, je bilo konec romantike. Nenadoma Rupar ni več glas ljudstva, temveč je očitno postal nekdo, ki »krade glasove«.
Ko človek za SDS ni več uporaben, ostane sam – brez medijev, brez denarja, brez zaščite. In z neprijetnimi vprašanji o financiranju, prostorih in preglednosti delovanja. Ni mi žal za Ruparja in njegove manipulacije. Žal mi je za upokojence, ki so se pustili zlorabiti kot politično gorivo. Ene je sicer v prvi vrsti vodila pripadnost in pomoč Janši za vsako ceno (ker ima Janez vedno prav, tudi ko jih bo peljal v prepad), drugi so (samo) verjeli, da se borijo za svoje pravice. V resnici pa so vsi sodelovali v tujem političnem obračunu. Zakaj niso raje verjeli našim opozorilom?
Polona Jamnik, Bled