Povratek v avtoritarni socializem ni mogoč, kot tudi ne resetiranje Slovenije v agrarno družbo pred letom 1940. Ni pa odveč razmišljanje o avtoritarnih nastavkih, ki lahko spodkopljejo demokratične družbene in politične aranžmaje. Vprašati bi se morali, kdo so danes nosilci avtoritarnih političnih tendenc, kdo so tisti »komunisti«, ki globinsko in strukturno poskušajo zasesti mesto, ki ga je imela komunistična partija v socialističnem avtoritarnem režimu? To ni stranka Levica, ki se nostalgično še spominja Čebin – ta je vmes postala čisto normalna socialno demokratska stranka –, pač pa prav stranka, ki jo odlikuje najhujša antikomunistična retorika. Ne bi se zgodilo prvič, da stranka, ki najostreje obračunava s pravim ali namišljenim komunizmom, prevzame metode komunističnega obračunavanja in sama, tudi nezavedno, poskuša prevzeti mesto političnega hegemona v družbi. Govorim seveda o vodilni vladni stranki. Že formalno gledano, katera stranka ima voditelja, ki ji, tako kot nekoč Tito, vlada že več kot trideset let, kdo je voditelj, ki tako kot on govori »ne priznajem ovaj sud«, kdo hegemonizira politični prostor tudi takrat, ko je (vendarle smo demokracija) v opoziciji, kdo je tisti, ki ponuja sodelovanje, ki ga ni mogoče sprejeti, ker bi se sicer morali odpovedati samemu sebi.
Lojzetu Peterletu, ki svari pred povratkom Čebin, je treba sporočiti: Ne ne, »Čebine« so že tu.
Vir: Večer