Spominjali se ga bomo po njegovi modrosti, pokončnosti in pripravljenosti pomagati drugim. Bil je človek trdnih vrednot, topline in življenjske modrosti. Znal je prisluhniti, svetovati in deliti svoje izkušnje z iskrenostjo, ki je vzbujala spoštovanje in zaupanje. Res je! Zapustil nas je Pavle Čelik, jekleni Pavle, kot so mu nekateri radi rekli.
Skromen fant iz Poljanske doline je uspešno končal Škofjeloško gimnazijo, diplomiral na Filozofski fakulteti iz sociologije in dokončal tudi magistrski študij iz tega področja. Po končanem vojaškem roku ni odšel v kakšno, zanj primerno službo. Ne. Na splošno začudenje je odšel, pazite v »Milico«. Skoraj naglas so govorili, kaj mu pa je! Tako je v organih za notranje zadeve začel kot miličnik, nato pa z izjemno zavzetostjo in profesionalnostjo po karierni poti prevzemal najodgovornejša delovna mesta v milici in na koncu slovenski policiji.
Tako je svojo strokovno pot začel kot miličnik pripravnik, postal vodja varnostnega okoliša in komandir Postaje milice Ljubljana Center, po problematiki najzahtevnejše postaje milice v Sloveniji. Odšel je tudi v Beograd, kjer je bil poveljnik brigade zvezne milice za zavarovanje, končal pa je tudi usposabljanje na policijski akademiji v Franciji, v Lyonu.
Po kratkem delu v Upravi milice RSNZ in kriminalistični službi ni bilo naključje, da se je znašel kot ravnatelj Kadetske šole za miličnike, naslednici Šole za miličnike kadete. Prav preimenovanje v Kadetsko šolo za miličnike je bila njegova ideja in večkrat je poudarjal, da se tako šola glasi slovensko bolj pravilno. Od tam je bil premeščen na delovno mesto načelnika Inšpektorata milice na Upravo za notranje zadeve Ljubljana mesto.
Pavleta sem spoznal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem nastopil delo v Upravi milice RSNZ. Bolj sem ga spoznal, ko je bil ravnatelj Kadetske šole za miličnike (KŠM), saj sem bil takrat med drugim predsednik komisije za sprejem v KŠM. Še več pa sva sodelovala, ko je bil načelnik inšpektorata milice. In leta 1990 je postal načelnik slovenske milice in jaz njegov pomočnik. Tako je leta 1990 prevzel eno ključnih vlog pri vodenju milice v pomembnih trenutkih osamosvajanja in demokratizacije države. Bil je namreč odgovoren za strateško načrtovanje operativnih aktivnosti milice za primer obrambe in oboroženega spopada z Jugoslovansko ljudsko armado.
Pavle je bil pokončen, preudaren in odločen v času, ko so odločitve posameznikov odločale o prihodnosti Slovenije. S svojim znanjem, pogumom in čutom za odgovornost je pomembno prispeval k demokratizaciji in osamosvojitvi naše države. Njegovo ime bo za vedno povezano z akcijo Sever ter z razvojem slovenske milice in policije, ki jo je pomagal oblikovati na temeljih strokovnosti, zakonitosti in spoštovanja človekovega dostojanstva. Spominjam se najinega korektnega sodelovanja v Akciji Sever, ko je bil odgovoren za delovanje ljubljanske milice in dela posebne enote milice za varovanje Ljubljane v primeru napovedanega »mitinga resnice«.
Pavleta moram omeniti tudi kot izjemnega borca za pripravljanje podzakonskih predpisov o delu milice, kjer so bile nama v ospredju spoštovanje človekovih pravic in njihovih temeljnih svoboščin. Nisva bila edina, sva pa o tem tudi precej pisala, tudi kasneje, ko smo se spraševali, kako poimenovati uniformirano milico v policijo. Zelo sem ponosen, da je tudi on poudarjal, kar jaz še danes, da je bila transformacija milice in organov za notranje zadeve na Slovenskem iz ideoloških v profesionalnost rezultat precej daljšega časovnega obdobja, že veliko pred časom osamosvojitve. Ta njegov pogled tudi v kasnejših pisanjih bo ostal trajen spomin in zapisan v slovenski zgodovini.
Pavle je bil član Policijskega veteranskega društva Sever Ljubljana in ponosni smo, da se po upokojitvi ni spustil v molk, temveč je kot publicist in poznavalec varnostnih vprašanj s svojim peresom ohranjal spomin na pomembne dogodke naše zgodovine ter svoje bogato znanje nesebično delil z mlajšimi generacijami. Za vse, ki smo ga poznali, pa ni bil le ugleden strokovnjak, pomemben policist, veteran vojne za Slovenijo in častni meščan Mestne občine Ljubljana. Bil je človek dialoga, načelnosti in mirne besede, ki je znal združevati ljudi in iskati rešitve. Njegova življenjska drža ostaja zgled, njegov prispevek pa trajna vrednota slovenske policije in države.
Pavle Čelik, hvala za tvoje delo, modrost, dosežke in predanost. Za svoje delo si dobil tudi državno priznanje srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Tvoja zapuščina bo živela v zgodovini naše policije in države in v spoštljivem spominu vseh, ki smo te poznali in cenili. Ostal nam boš v trajnem spominu.
V svojem imenu in imenu Zveze policijskih veteranskih društev Sever izrekam iskreno sožalje ženi Zdenki, sinovoma Borutu in Žigi ter drugim sorodnikom.
dr. Tomaž Čas