Trditev, da je Jugoslavijo v drugi svetovni vojni odločilno osvobodila Rdeča armada, ne ustreza dejanskemu poteku vojaških operacij. Sovjetske enote so oktobra 1944 res odločilno sodelovale pri osvoboditvi vzhodne Srbije in Beograda, vendar je bilo njihovo delovanje časovno omejeno. Pred tem je Rdeča armada na glavni smeri prodiranja, proti srednji Evropi, delu tako imenovane vzhodne fronte, osvobodila Romunijo in Bolgarijo.
Po odločitvah Teheranske konference leta 1943 in po odpoklicu britanskih ter ameriških vojaških misij iz četniških štabov maja 1944 je Narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije postala edina jugoslovanska vojska, ki so jo zavezniki priznali in vojaško podpirali kot del protihitlerjevske koalicije. Skladno s tem je šlo za eno izmed številnih skupnih zavezniških operacij širše protinacistične koalicije, kakršna je bila tudi končna ofenziva proti Nemčiji na vseh evropskih bojiščih.
V Srbijo in s tem v Jugoslavijo je oktobra 1944 vstopil predvsem del 3. ukrajinske fronte (armadna skupina) ter posamezne enote 2. ukrajinske fronte Rdeče armade. Poimenovanje »ukrajinska« ni označevalo narodnostne sestave, temveč operativno smer bojevanja; šlo je za večnacionalne sovjetske enote, med njimi tudi iz Ukrajine. Njihov glavni strateški cilj ni bila Jugoslavija, temveč prodor proti Madžarski in Dunaju. V tem okviru so sovjetske enote sodelovale tudi pri osvoboditvi Prekmurja, nato pa so se pred območjem Maribora obrnile proti severu in nadaljevale ofenzivo proti Avstriji, kjer je potekala odločilna dunajska operacija. Glavnino osvobodilnih operacij na ozemlju Jugoslavije, zlasti v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni, je izvedla jugoslovanska armada.
Ravnanje Rdeče armade je bilo skladno z dogovorom Churchilla in Stalina na četrti moskovski konferenci (9. oktober 1944), kjer sta politično usklajevala vprašanja Balkana, vključno z neformalnim dogovorom o razmerjih vpliva velikih sil v posameznih državah jugovzhodne Evrope. Churchill je Stalinu na list papirja zapisal predlog odstotkov vpliva v državah Balkana. Za Jugoslavijo je navedel razmerje »50/50 %«, kar je Stalin potrdil s kljukicami pri vsaki državi.
V času beograjske operacije jeseni 1944 je Narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije štela približno 450.000 do 500.000 borcev, do konca vojne pa je narasla na okoli 800.000 pripadnikov ter se razvila v eno največjih odporniških vojsk v okupirani Evropi. Zaradi stalnega partizanskega bojevanja je bilo na jugoslovanskem bojišču vezanih približno 300.000 do 350.000 nemških vojakov oziroma okoli 20 do 30 divizij skupaj z različnimi kolaboracijskimi enotami, med njimi tudi domobranskimi, ustaškimi in četniškimi formacijami. Takšna vezava sil je pomembno vplivala na razporeditev nemških enot na drugih evropskih frontah in omejevala njihove operativne možnosti drugod.
Prava vojaška realnost odpora je postopoma vplivala na spremembo zavezniške politike. Politični izraz tega razvoja je bil sporazum Tito-Šubašić leta 1944. Vzpostavljena je bila skupna vlada z vlado Kraljevine Jugoslavije v izgnanstvu, s čimer je bila zagotovljena kontinuiteta jugoslovanske države in priznana nova oblast na osvobojenem ozemlju.
Po koncu vojne je bilo to priznanje potrjeno tudi na mednarodnem prizorišču. Jugoslavija je sodelovala na konferenci v San Franciscu (25. aprila– 26.junija 1945) in bila vključena med 51 ustanovnih članic Organizacije združenih narodov. S tem je bila nova država mednarodno potrjena kot suverena naslednica predvojne Jugoslavije. Države zmagovite koalicije so ohranile diplomatsko priznanje nove oblasti ter sprejele povojno državno ureditev, kar je v praksi pomenilo tudi priznanje rezultatov političnega razvoja in izvedenih volitev po koncu vojne.
Povojnih volitev 11. novembra1945 ni mogoče razumeti brez vojnega konteksta. Predvojne meščanske stranke na volitvah večinoma niso sodelovale, kar del zgodovinopisja razlaga kot bojkot zaradi političnih razmer, drugi del pa kot taktično odločitev ob splošnem prepričanju, da bi Narodna fronta zaradi vloge v odporu prepričljivo zmagala in bi ji z udeležbo dale legitimnost. Volitve so potekale s splošno volilno pravico, prvič tudi za ženske, kljub taktičnemu bojkotu predvojnih meščanskih strank, z možnostjo oddaje glasu proti uradni listi.
Ne glede na različne interpretacije demokratičnosti volitev je nova Jugoslavija po volitvah ohranila mednarodno priznanje in status suverene države. Delovala je kot enakopravna članica Organizacije združenih narodov, njen položaj pa se je dodatno utrdil v obdobju hladne vojne z oblikovanjem gibanja neuvrščenih, v katerem je igrala eno vodilnih vlog.
Vasja Butina, Ljubljana
Opomba uredništva: Avtor je v besedilu navedel sklice na zgodovinske vire, predvsem tuje, kjer je mogoče podatke preveriti. Ti viri (10 sklicev) so na voljo pri avtorju in v uredništvu.