Zakonski predlogi v parlamentarno proceduro letijo kot po tekočem traku, seje delovnih teles in državnega zbora pa se vodijo z neizprosnim, nepopustljivim ritmom. Vsak poskus vsebinske razprave, vsaka replika in vsako proceduralno vprašanje opozicije naleti na oster odpor predsedujočih. Beseda se reže hladnokrvno in brez oklevanja.
Kdor misli, da gre zgolj za trenutno živčnost ali naključno in posamično aroganco politikov, je naiven. Pred našimi očmi se odvija natančno premišljena in vnaprej načrtovana strategija. Zakonski predlogi so bili pripravljeni že pred volitvami – dvom o tem ni realen. Ne glede na to, iz katere stranke koalicijskega četverčka je vodja delovnega telesa, je strategija popolnoma ista. Avtor tega teksta ne dvomi, da so vsi opravili isti kurz in prejeli enaka navodila za izvajanje parlamentarne discipline – vključno s kvazi opozicijcem na čelu parlamenta.
Cilj te strategije je dvojen: maksimizirati učinek in nevtralizirati odpor. Vladajoči se dobro zavedajo politološkega pravila o »medenih tednih« oblasti. Takoj po volitvah je njihov politični kapital največji, legitimnost v očeh javnosti najvišja, koalicijske vrste pa najbolj strnjene. Strategija vnaprejšnjega juriša predvideva, da je treba ključne, najbolj radikalne in sistemske spremembe skozi parlament potisniti takoj, ne glede na žrtve.
Druga plat te taktike pa je ustvarjanje psihološkega šoka. Ko opozicijo, strokovno javnost in medije zasuješ s kopico težkih zakonov hkrati, jim preprosto odvzameš čas za refleksijo. Preden javnost sploh uspe prebrati in analizirati prvi zakon, so na mizi že trije novi. Z grobim rezanjem parlamentarne debate – onemogočanjem replik in proceduralnih predlogov – pa se sistematično uničuje edino orodje, ki ga manjšina ima: čas, da opozori na napake.
Vendar pa ta politični parni valjar, ki kratkoročno morda deluje učinkovito in odločno, v sebi skriva uničujoče pasti. Prva past je zakonodajni diletantizem. Hitrost je v pravu največji sovražnik kakovosti. Zakoni, ki se sprejemajo brez resne javne razprave, brez posvetovanja s stroko in brez soočenja argumentov, osredotočenih na vsebino, so redko dobri. Polni so pravnih lukenj, nekonsistentnosti in površnosti, ki v praksi hitro povzročijo kaos. Ceno za te instantne zakone pa na koncu vedno plačamo državljani in gospodarstvo, ko se morajo soočati z nejasnimi in neizvedljivimi pravili.
Druga, še veliko nevarnejša past pa je dolgoročna erozija demokracije. Parlament ni glasovalni avtomat, ampak prostor dialoga. Parlament je prostor, kjer besede morajo biti izrečene in morajo biti slišane. Ko vladajoča večina zlorabi poslovnik zato, da utiša drugače misleče, parlament izgubi svojo osnovno funkcijo in postane zgolj fasada za avtoritarno enoumje. Če opoziciji zapreš usta v dvorani, se njen odpor ne bo stopil; preselil se bo na ceste, v referendumske pobude in v popolno blokado družbenega podsistema. Politika, ki vlada z golo silo večine namesto z močjo argumentov, globoko razdvaja narod. Nevarnost pospešene erozije demokratičnih standardov in normalizacije izključevanja drugače mislečih je še kako realna.
Rado Krušič, Žale