Situacija spominja na ludizem (ko so ljudje razbijali stroje rekoč, da jim kradejo zaposlitev) ali radarje v Mariboru, ki so navsezadnje odnesli tamkajšnjega župana. Ne manjka veliko, pa bodo ti ukrepi Jankovića, če si bo s svojimi ukrepi odprl več front v najlepšem mestu na svetu, odnesli tudi njega. Končni cilj ukrepov je pozitiven, ampak gre za nesposobnost vseh tistih, ki so na oblastnih položajih ali v strokovnih službah (na ravni občine, mesta, države ali pa samo podjetja). Osebe v teh službah si morda že zamislijo pravi končni cilj (navsezadnje so študirali zato, da o tej stvari kaj vedo), ampak pot do tega cilja pa hočejo realizirati kar čez noč. Kakor da se ne zavedajo, da imajo opraviti z ljudmi, to pa ne gre čez noč. Celo če bi kot deus ex machina čez noč postavili garažno hišo, bi ljudje tega ne »požrli« čez noč. Z ljudmi ne moreš delati kot s šahovskimi figurami (v smislu: ti si se nekaj spomnil, ljudje pa naj ti zdaj sledijo kakor nekakšne ovce). Ljudje rabijo čas, da jim ta nova ideja »sede«. Če pa hočeš, da boš svojo idejo realiziral tako rekoč čez noč, boš vzbudil le revolt. Ali pa se ti bo tvoja ideja vrnila kakor bumerang (ne glede na to, kako dobra in dolgoročno koristna je). Osebe na odločujočih položajih pa so včasih zelo kratkovidni (vidijo samo svojo ozko smer). Denimo, zakaj urbanisti ne znajo pomisliti: za ljudi je treba zgraditi stanovanja, ob njih (stolpnicah, blokih) pa še parkirna mesta, kapacitete, kam bodo spravljali kolesa, kam bodo odlagali smeti, kam bodo morali v trgovino, na pošto, na banko, k zdravniku, kam bodo morali otroci v vrtec ali šolo …
Po drugi strani pa je od ljudi iluzorno, pa tudi kontraproduktivno pričakovati, da bodo vso leto imeli pred sabo denimo dejstvo, da bo nekoč izbruhnil problem parkiranja. Zato je neumno reči, da »smo že pred enim letom sestankovali z ljudmi, pa so bili takrat tiho«. Normalno, takrat to še ni bil problem. Zategadelj pa obstajajo strokovne službe, da se tega zavedajo in da postopoma pripravljajo ljudi na to, da se bo problem, ko do njega pride, reševal tako in tako. Pa da bi vsaj zdaj, ko je problem izbruhnil, poslušali ljudi, ki sami predlagajo rešitve. A so preoholi, preveč zagledani vase, da bi jih poslušali in po potrebi spremenili svoje rešitve, ki so si jih zamislili in so na papirju morda res izgledale skoraj idealne. Zakaj ne poslušajo ljudi? Saj ti niso telički. Ko se jih pritisne v kot, pa znajo poiskati mnoge rešitve. Le vsak posameznik je pač premalo, da bi od spodaj zmogel sproducirati rešitev; v soglasju (dialogu) z njimi pa se išče in realizira rešitev.
Skratka, nasvet županu Jankoviću: problema parkiranja ne boste rešili čez noč. Vzemite recimo propadajočo Litijsko 51, naredite iz nje garažno hišo, potem pa zategujte vajeti (in disciplinirajte ljudi, da ne bodo parkirali na zelenicah ali zavzemali dveh parkirnih mest). Itak pa je Imos tam prodajal stanovanja rekoč, da je parkirnih mest dovolj, da je za vsako stanovanje 1,1 parkirnega mesta. In kje je zdaj ta obljuba? Že če bi vsaj to bilo realizirano, bi bil problem manjši. Tako pa so zdaj po dva ali trije avtomobili na stanovanje: ja, saj zato zato pa plačujemo strokovne službe (urbaniste), da se bodo tega zavedali in sproti (tekom let) predlagali graditve kapacitet v tej smeri.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana