Tako tudi tokrat, saj v njem obširno razlaga, kako v praksi izgleda životarjenje na oddelku za paliativo, v mojem primeru tukajšnje bolnišnice, v katero je bila moja soproga premeščena iz UKC Ljubljana, saj ji tudi v tej instituciji niso mogli »pomagati« drugače, kot da so jo imeli 5 (pet) dni privezano na posteljo, saj ji niso dovolili umreti – niso ji dovolili, da bi si zaradi neznosnih bolečin populila vse cevke iz obeh aparatur. Naj mi bo dovoljeno, da Kristanovemu opisu dodam še moje izkušnje za vse nejeverne Tomaže, ki so tako vehementno (v letakih in v medijih) nasprotujejo predlaganemu zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Očitno večina predloga zakona ni niti prebrala.
Na oddelek za paliativo sem mojo soprogo hodil obiskovati trikrat dnevno več kot mesec dni. Nad vhodom na ta oddelek je (vsaj iz mojih izkušenj) manjkal napis: »Opustite vsako upanje vi, ki vstopate!« Kajti kdor tega noče razumeti, naj mu bo jasno, da je to zadnja postaja pred »hladilnico«. Ob večerih sem se za avtom zvil v klobčič, jokal in sem mislil, da mi bo počilo srce. Za lažje razumevanje naj tu opišem životarjenje na omenjenem oddelku: v sobi je (bilo) pet bolnic, po večini v ograjicah. Bolnica pri oknu me je večkrat rotila, naj ji pomagam vstati, saj ni vedela, da nad njo visi tipka za zvonec. Pri drugi bolnici, poleg moje soproge, je župnik (na odprti sceni) opravljal maziljenje in molil. Pacientka je glasno neustavljivo hropela in se očitno poslavljala. (In to naj bi bila pravica do življenja, ki naj bi bilo po navedbah RKC sveto in nedotakljivo!?) Poleg nje je ležala bolnica, ki je občasno tudi spala, verjetno zaradi pomirjeval in sedativov. Le ena bolnica pri vratih pa se očitno ni zavedala, kje je in se je pri kosilu junaško prehranjevala. Sicer je (bila) ves dan vklopljena televizija. Naprej: zjutraj ti preoblečejo posteljnino, dostavijo zajtrk in do kosila tako preždiš ves dopoldan; opoldan prineso kosilo in po potrebi te hranijo, in potem spet spanje ali buljenje v strop in tako vse do večera. Rad bi dopovedal »optimistom«, da iz vseh opisanih mojih izkušenj tako »opevana« paliativa ni intenzivna nega, da to ni hospic; nihče te ne drži za roko, nihče te ne hodi spraševat, kako si. In kako naj lečeči zdravnik bolnikom v takem stanju razlaga, zakaj so tam?
In sedaj k zavajajočim vsebinam na letakih, ki smo jih dobili v poštne nabiralnike, od »Združenja za otroke in družine« ter »Le skupaj«. Iz kakšnih virov sta bila letaka plačana? Kdo je bil plačnik za tiskanje in dostavo teh letakov? Obenem razmišljam, kako da vlada ni (z)mogla izdati letaka, s katerim bi nas z argumenti prepričala, naj se referenduma vendarle udeležimo in glasujemo za njegov sprejem? Sprašujem se tudi, ali so vsi ti javni letaki proti predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja potekali v smislu 2. člena uredbe o upravnem poslovanju, ki pravi: »Delo se dokumentira z ustreznim zapisom, dokumentom, zaznamkom ali pisarniško odredbo tako, da je mogoče delo pozneje pregledovati, preverjati njegovo pravilnost, pravočasnost in kakovost izvajanja, dokazovati dejstva in ohraniti zapise za znanost in kulturo ali za pravno varnost pravnih in fizičnih oseb.« Da ne omenjam zlorabe naše zastave na letaku, na kateri piše: »Slovenija glasuje proti!«
Janez Kamin, Nova Gorica
