Najprej smo ugotovili, da bo bolje, če se pridružimo EU in smo tako prodali del neodvisnosti in suverenosti. Edina dobra prodaja. Potem smo ugotovili, da morda nismo dovolj varni in smo se odločili za dodatno zmanjšanje neodvisnosti in smo se včlanili v Nato, ki se je izkazal za intelektualno mrtvo in nevarno organizacijo, ki producira vojne in konflikte, namesto da bi nas obranila pred njimi. Slaba prodaja suverenosti in neodvisnosti. Potem smo bodisi nalašč bodisi iz nevednosti prekopirali star koncept predstavniške demokracije kot nov in boljši politični sistem, ki nas bo obvaroval pred vsem hudim. Se tudi ni izšlo. Tu se je najbolj zalomilo.

V izbranem političnem sistemu, o katerem sploh ni bilo odprte debate in glasovanja, smo si navlekli na vrat politične stranke, ki delujejo po načelu zasebnih komercialnih podjetij. Gledajo na svoje koristi in koristi klientelnih prijateljev, zaposlujejo le svoje prijatelje in znance in ne zaposlujejo sposobnih in poštenih ljudi. Na ministrska mesta se povzpnejo neprimerni, nekompetentni in tudi nevarni ljudje. Vse v imenu demokracije, ki jo dejansko politične stranke izrabljajo za svoje konkretne materialne interese. Poglejmo le tri primere.

Minister Rončević je bolj pameten od vseh drugih šolnikov in bo kar sam popravil izobraževanje, da bo boljše, obnaša se prevzetno, prepotentno in nesramno in v razpravo, kako naprej, ne vabi tistih, ki izobraževanje poosebljajo in ki bodo morebitne spremembe morali tudi realizirati. Normalen minister bi ubesedil problem, potem pa samim šolnikom dal nalogo, da pripravijo spremembe, ki jih bodo tudi sami izvajali in ki bodo dale rezultate, on kot minister pa bi jim pomagal pri formalizaciji potrebnih zakonskih sprememb. Torej z roko v roki z izvajalci in uporabniki. Brez takšne komunikacije ne more biti dobrega rezultata.

Poglejmo ministra Vrtovca, ki nima nikakršnega znanja ali izobrazbe ali dosežka na področju tehnike in ekonomije, pa je vseeno minister in je tako pameten, nesramen in brezobziren, da bo izpeljal projekt JEK 2 kar sam, tako kot je treba, seveda brez osebne odgovornosti. Tako kot je politika sama brez predlaganega referenduma zgradila TEŠ 6, ker je bila to strokovno in politično prava odločitev. Normalen minister bi sklical najširšo javnost in vodil javno razpravo toliko časa, dokler se ne bi velika večina strokovne in laične javnosti poenotila, kako s tem projektom. Četudi brez referenduma, saj je javno mnenje na osnovi čistih računov in objektivnih argumentov enako referendumu.

Pa minister za zunanje zadeve, ki odloča o zunanji politiki ne glede na večinsko mnenje, ne glede na objektivna dejstva podpira kriminalni režim, ki prakticira genocid. Dvomim, da sta oba s predsednikom vlade tako neumna in pokvarjena, da na osebni ravni podpirata tak odnos do Izraela, upam, da sta podkupljena in da ni kak drug razlog za takšno obnašanje.

Navedeno kaže na oholost, primitivizem in popolno nerazumevanje predstavniške demokracije. V predstavniški demokraciji so izvoljeni ljudje pismonoše in usklajevalci med objektivno javno koristnostjo in javnim mnenjem istih, ki so jih izvolili, ne pa legalno izvoljeni absolutisti, ki lahko delajo, kar želijo sami – v okviru zakonov, če ti tega ne dovolijo, pa zakone spremenijo.

Problema sta torej dva: odgovornost in komunikacija z javnostjo, uporabniki. Politiki dejanske odgovornosti nimajo, ne morejo biti za nič krivi, ker odločajo »v dobri veri« itd, doslej še nihče ni bil kaznovan za delo v politiki. Komunikacija z ljudmi se po volitvah prekine, namesto da bi se takrat šele začela. Izvoljeni poslanci nimajo znane volilne baze, s katero bi se posvetovali, oni so v službi političnih strank, ki jim dajejo kruh in nič drugega.

V obeh primerih je osnovna napaka organizacija političnih strank, ki ne predstavljajo omembe vrednega števila ljudi, in njihova ekskluzivna pravica do oblasti. To je izvorni greh, iz katerega izhajajo vse težave, tudi trenutna situacija, ko nam vladajo ljudje, ki svojih izkrivljenih lastnosti sploh ne skrivajo in s tem banalizirajo že tako slab politični sistem. Dejansko nobena družba ne potrebuje političnih strank, one same sebe potrebujejo, da parazitirajo na javnem denarju. Ekskluzivno pravico do odločanja morajo imeti predstavniki znanega kroga ljudi, s katerimi se posvetujejo pred odločitvami v parlamentu. Ne pa predstavniki političnih strank, ki se ne menijo za javno dobro in mnenje volilcev in glasujejo po nareku vodij strank.

So spremembe v tej smeri mogoče? Lahko samozavestno trdimo, da so mogoče, saj smo več desetletij živeli v sistemu, kjer je samoupravljanje odločalo praktično o vsem in se politika v devetdeset procentov odločitev ni mešala, saj si tega ni želela in za to tudi ni bila kompetentna. In ravno zato smo takrat ustvarili izjemen javni standard in industrijo, ki je bila uspešna in kompetentna industriji kapitalističnega sveta.

Politične stranke so rak rana, največji sovražnik demokracije. Brez njih ne bi prišlo do »demokratično« izvoljenih ljudi, ki ogrožajo planet in so lahko pokvarjeni, arogantni diktatorji, tudi obtoženi zločinov proti človeštvu. Zato, ker tako razumljena parlamentarna demokracija brez kontrolnih mehanizmov to dopušča. Dopušča kratenje človekovih pravic, uničevanje in prisvajanje medijev, zlorabo oblasti, netransparentno kadrovanje in neodgovorno trošenje javnih resursov, celo genocid.

Odločiti se moramo, ali se tega osvobodimo, ali pa bomo še naprej gledali tragikomično dramaturgijo rumenih političnih predstav. Težko je trditi, da smo sedaj v aktualnem okviru organizacije države svobodna in demokratična družba. Dejanska osvoboditev je nujna. Tako ne gre več naprej, dogajanja v Srbiji, Španiji, Nemčiji in Franciji temu pritrjujejo.

Bojko Jerman, Dolsko

Priporočamo