Še posebej hudo krivico sta povzročila ženskim invalidskim upokojenkam, pri katerih je bila vzrok invalidnosti poškodba pri delu ali poklicna bolezen. Posledično so bile oškodovane tudi ostale invalidske upokojenke (poškodba izven dela), saj je zakon določal, da odmerni odstotek slednjih ne sme preseči odmernega odstotka invalidskih upokojenk, ki so se upokojile zaradi poškodbe pri delu.
Vzrok za napako je bil v tem, da zakonodajalec (v širšem pomenu, torej DZ, MDDSZ, ZPIZ) skoraj dve desetletji ni opazil (!), da imajo ženske višji odmerni odstotek od moških (v letih 2003–2022). Danes zakonodajalec poskuša to zanikati, a se pri tem krepko zapleta v svojih lažeh. Ja, laž ima kratke noge in z njimi se ne pride daleč. Jaz sem dobro leto nazaj zaradi tega (kršenje direktive 79/7/EGS) vložil tožbo na sodišče in moja zadeva se trenutno nahaja na ustavnem sodišču, torej le še korak od (nepristranskega) evropskega sodišča (SEU ali ESČP). Ker se ne spodobi komentirati zadev, ki trenutno potekajo na sodišču, bom to spoštoval.
Bi pa rad opozoril na v uvodu omenjeno zadevo, ki je morda manj znana, a nič manj pomembna. Povsem enako, kot so bili oškodovani moški upokojenci, so bile oškodovane tudi ženske invalidske upokojenke, pri katerih je vzrok invalidnosti bila poškodba pri delu ali poklicna bolezen. Zakonodajalec je namreč odmerni odstotek invalidskih upokojenk vezal na moški (in ne na ženski) odmerni odstotek za polno pokojninsko dobo, in to v prepričanju, da sta odmerna odstotka za oba spola enaka (celo še leta 2019, ko sta odmerna odstotka že 16 let bila različna!). Tako je leta 2019 ženski, ki se je morala upokojiti zaradi poškodbe pri delu, pripadel odmerni odstotek v višini zgolj 57,25 %, njeni zdravi kolegici pa 63,5 % (naj opozorim, da to pomeni 10,92 % več in ne samo 6,25 % več). Ker zakonodajalec trdno vztraja, da v zakonu ni šlo za napako, ampak za »pozitivno diskriminacijo žensk«, se sama po sebi ponuja ugotovitev, da je zakonodajalec smatral, da si to pozitivno diskriminacijo zaslužijo le zdrave ženske, saj bolne niso mogle kaj dosti prispevati k »držanju treh vogalov hiše pokonci« (invalidskim upokojenkam se opravičujem za ta sarkazem). Šlo je torej za zelo grobo kršenje 14. člena ustave RS, ki pravi, da so v Republiki Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na (tudi) invalidnost. Zaradi tega so te upokojenke trajno prikrajšane za svojo ustavno pravico, zakonodajalec pa nikakor ne kaže namena, da bi to krivico popravil, ampak poskuša to gladko pomesti pod preprogo.
Zato sem jaz v obravnavi na sodišču zagovornico države (tožene stranke) direktno pozval, naj se izjasni, ali je bila sramotno slabša obravnava invalidskih upokojenk v primerjavi z njihovimi zdravimi kolegicami napaka ali načrtno dejanje. Ob tem sem jo tudi opozoril, da bom njen odgovor (ali morebitno izmikanje odgovoru) posredoval javnosti. Sem pa tudi že vnaprej napovedal, da odgovora na to dokaj enostavno vprašanje verjetno ne bom dobil. In točno tako se je tudi zgodilo. Zagovornica je namreč bila v precej težki situaciji. Če bi priznala, da je neugodna obravnava invalidskih upokojenk bila napaka, bi s tem priznala, da zakonodajalec skoraj 20 let (tudi še leta 2019!) ni vedel, da sta odmerna odstotka za oba spola različna, in da je zgodba o pozitivni diskriminaciji žensk (očitno samo zdravih?) le izmišljotina. Če pa bi izjavila, da je neugodna obravnava invalidskih upokojenk bila načrtna in bi ta izjava prišla v javnost (jaz bi vsekakor poskrbel, da bi se to zgodilo), pa bi v javnosti hudo završalo, še posebej med oškodovanimi invalidskimi upokojenkami, ki jih bo ta krivica spremljala do konca življenja. Zagovornica države se je zato odgovoru izognila tako, da je rekla, da bi rabila nekaj dodatnih dni časa za razmislek. Torej mora razmisliti o tem, ali je bolje, da reče, da je država invalidske upokojenke oškodovala po pomoti, ali da reče, da jih je oškodovala načrtno. Povsem jo razumem, težko je istočasno lagati v dve povsem nasprotni smeri (da hkrati je bila napaka in ni bila napaka).
Mark Twain je nekoč zapisal, da nikoli ne laži, saj ti tako jutri ne bo treba razmišljati, kaj si včeraj rekel. Očitno nekateri niso brali Marka Twaina. Nič hudega, še imajo čas, njegove modrosti nikoli ne zastarajo.
Danko Bašič, Tolmin