Sedaj se začne s šestimi leti. Moja generacija se je vpisovala s sedmimi leti. Sam sem se leta 1954, po štirih letih osnovne šole, vpisal v nižjo gimnazijo. Po štirih letih gimnazijskega šolanja smo imeli malo maturo. V mojem primeru iz slovenščine, matematike in latinščine. Potem smo lahko šolanje, če smo uspeli, nadaljevali na višji stopnji (v mojem primeru na višji gimnaziji), ki je obsegalo štiri letnike. Hočem reči, za napredovanje je bilo potrebno izkazano in evidentirano določeno znanje. Ne želim kritizirati šolskega sistema, kot je danes, ker ga ne poznam. Ugotavljam pa, da je danes prehod v srednjo stopnjo izobraževanja pri isti starosti učencev, kot je bilo v mojem primeru. Če se ohrani vpis osemletke pri šestih letih, bodo učenci zaključene osemletke vstopali v srednje izobraževanje leto prej. Bodo bolj zreli, bolj razgledani?
Vsekakor pa menim, da je znanje pogoj za napredovanje. Vendar, po mojih izkušnjah, kot spremljevalca učenca devetletke in srednje šole, pri naravoslovnih predmetih program daleč presega zahtevano znanje. Sam kot starejši občan in precej naravoslovno izobražen sem bil sposoben dojeti zahteve programa in celo pravilno odgovarjati na zahtevna vprašanja. Kar zadovoljen sem bil sam s seboj. Pa recimo tudi moj varovanec. Vendarle pa je v kratkem času (vsaj meni) vse izpuhtelo. Tako se mi postavlja vprašanje: kaj vse izpuhti? Kaj naj vendarle v zavedanju ostane? Moj odgovor bi bil naslednji: Ne posedovati odgovora na določeno vprašanje, ampak biti sposoben formulirati vprašanje in poiskati odgovor. Bodisi v literaturi bodisi na internetu oziroma pri AI. Vendar pa je treba biti sposoben odgovor AI razumeti in ga znati tolmačiti.
Tako menim, da v prihodnjem času faktografsko znanje, zaradi preobilice podatkov, ne bo več produktivno. Najti pa bo treba odgovor na vsako konkretno vprašanje. Mogoče celo kritično? Bi mogoče šola (predvsem srednja šola, a tudi visoka šola) pri tem kaj pripomogla? Nujno mora, brez tega ne gre več.
Dušan Sket, Ljubljana