Pri človeku, ki je bil štirikrat pravnomočno obsojen, pa je ključno vprašanje, ali je prišlo do resnične osebnostne spremembe, ki bi omogočila drugačno, odgovornejše vedenje.
Če posameznik svojih dejanj ne prizna, jih prikriva, relativizira ali celo napada tiste, ki nanje opozarjajo, to ni več zgolj politična taktika. Takšno ravnanje je tudi psihološko relevanten pokazatelj njegovega odnosa do lastne odgovornosti. Kaže lahko na pomanjkanje moralne introspekcije in nepripravljenost na prevzemanje odgovornosti. Zanikanje, minimizacija in preusmerjanje odgovornosti kažejo na nepredelanost izkušenj, zaradi česar se upravičeno zastavlja vprašanje, ali pretekla dejanja še vedno ostajajo del širšega osebnostnega in vedenjskega vzorca.
Sklicevanje na formalno potrdilo o nekaznovanosti pri tem ne odgovarja na moralno vprašanje. Takšen dokument govori o trenutnem pravnem oziroma administrativnem statusu človeka, ne pa o moralni teži njegovih preteklih dejanj. Pravni zapis je mogoče po določenem času izbrisati, ni pa mogoče administrativno izbrisati dejstva, da se je neko ravnanje zgodilo. Še pomembneje: noben dokument ne more dokazati, da je človek svoje preteklo ravnanje razumel, ga ovrednotil in ga osebnostno presegel. Če dejanj ne prizna, jih ne more prerasti. Če jih ne preraste, ostajajo del njegove osebnostne dinamike, del njegovega vedenjskega repertoarja.
Posebno težo imajo dejanja, storjena v obdobju, ko od človeka pričakujemo zrelost, stabilnost in moralno orientacijo. Če se odrasel človek ob njihovem omenjanju odziva z napadi, zmerjanjem, diskreditacijo ali preusmerjanjem pozornosti, se upravičeno zastavlja vprašanje, ali so bila pretekla dejanja res naključni zdrsi ali pa izraz trajnejšega vedenjskega vzorca. Takšne reakcije kažejo na težave pri soočanju z lastno odgovornostjo in krepijo vtis, da dejanja niso bila ustrezno predelana. Ne zdrsa, temveč vzorca.
Pri tem seveda ni mogoče na podlagi javnega vedenja postavljati kliničnih diagnoz. Mogoče pa je presojati vedenjske vzorce. Človekov odnos do lastnih napak, njegova sposobnost priznanja odgovornosti in način, kako reagira ob soočenju z neprijetnimi dejstvi iz svoje preteklosti, so legitimni pokazatelji njegove osebnostne in moralne zrelosti. Prav zato vprašanje ni samo, kaj je človek nekoč storil, temveč predvsem, kako se do tega opredeljuje danes.
Demokracija predpostavlja, da se lahko kot državljani učimo iz svojih napak – tudi iz napak pri izbiri političnih predstavnikov. Če zakonodaja ne predvideva mehanizma za popravek, to ne pomeni, da prenehata obstajati moralna in javna presoja. Pomeni le, da je pravna presoja ožja od moralne in družbene presoje.
Skupnost ima zato vso pravico razpravljati o tem, kakšne osebnostne in moralne lastnosti pričakuje od ljudi na najvišjih javnih položajih. Ne gre zgolj za vprašanje, ali posameznik formalno izpolnjuje zakonske pogoje za opravljanje funkcije. Gre tudi za vprašanje njegove integritete, sposobnosti samorefleksije in pripravljenosti prevzeti odgovornost za lastna dejanja.
Zato je povsem legitimno vprašati: ali je človek, ki svojih preteklih dejanj ne zmore ali noče priznati, ki jih relativizira ali prikriva ter se na njihovo omenjanje odziva z napadi in diskreditacijo drugih, primeren za vodenje institucije, od katere pričakujemo najvišjo stopnjo osebne odgovornosti in integritete?
Ivan Soče, Maribor