Taki odnosi so bili vzpostavljeni že v času habsburške monarhije, ko so klerikalci pod vodstvom RKC zavirali ideje naprednjakov za spremembo položaja Slovencev. Konec prve svetovne vojne so dočakali z olajšanjem v prepričanju, da je napočil čas, ko si po desetletjih prizadevanj postavimo mesto v zgodovini evropskih narodov, ki nam pripada in ustvarimo svojo državo Slovencev. Že prvi poizkus, da se kot enakopraven narod povežemo v skupnost države Srbov, Hrvatov in Slovencev, se je klavrno končal. Žal v tej zasnovi Slovenci niso dolgo uživali, saj je balkanska kuhinja s pomočjo slovenskih klerikalcev skuhala mineštro, v kateri smo izgubili državotvornost kot Slovenci in pristali v neki »Dravski banovini«, kar nas je potisnilo v mednarodno izolacijo.
Tako smo Slovenci prvič v zgodovini dobili status državnosti po drugi svetovni vonji po zmagoviti narodno-osvobodilni borbi proti fašizmu, nacizmu in domačim izdajalcem v okviru Socialistične federativne republike Jugoslavije. Zgodovinske resnice, da so za osvoboditev in ustanovitev državnosti najbolj zaslužni prav komunisti kot najbolj napredna politična sila, niso mogli preboleti premagani klerofašisti (v službi fašistov in nacistov pod poveljstvom katoliške cerkve). Premalo se zavedamo, da v novi državi Slovenci s takratno državno ureditvijo, brez pomoči jugoslovanskih narodov, ne bi mogli preživeti. Novi državi so stregli po življenju prebegli domobranci s pomočjo tujih klerofašističnih organizacij. Žal pa se je kasneje spridila tudi nova državna tvorba Jugoslavija zaradi velikosrbskih apetitov po prevladi. Že v času, ko so se pojavljale prve razpoke v odnosu med narodi v takratni Jugoslaviji, so vzniknile pobude o samostojni Sloveniji.
Sočasno s krepitvijo ideje o samostojni Sloveniji se je pripravljala borba za oblast. Nastopil je čas za čakajoče prevratnike iz vrst še živečih domobrancev, klerofašistov vseh barv in njihovih potomcev. Kot sem že nekajkrat povedal, so se nazadnjaške sile pripravljale ne samo na osamosvojitev, temveč predvsem na vzpostavitev novega politično-ekonomskega modela, kapitalizma. Slovenke in Slovenci smo prišli na volišča podpret idejo o samostojni državi Slovenije, preoblečeni klerofašisti pa so nam s pomočjo v Argentini izšolanih klerikalcev vsilili nov politično-ekonomski model. V tistem zgodovinskem trenutku je bilo oblast mogoče prevzeti le tako, da se ljudem ponudi model, po katerem se določi krivca za vse tegobe, ki so jih v preteklosti doživljali državljani. Glede »krivca« ni bilo dileme, to naj bi bili komunisti, ki so bili trn v peti tem domobranskim strukturam že veliko pred drugo svetovno vojno. Komunistom so naprtili vse grehe in težave, ki smo jih kot narod ali kot posamezniki doživljali v preteklosti. Pod dežnikom Demosa so se pretihotapili in prevzeli oblast politični anonimneži in nesposobneži, med njimi so bili tudi bivši komunisti, ki so se obrnili po vetru, ko so začutili priložnost za prigrabitev oblasti. Na srečo je bila njihova oblast zelo kratkega veka, vendar so v tem kratkem času napravili Sloveniji in Slovencem nepopravljivo škodo; oropali so državo in nas družbenega premoženja, vsilili nepravične ekonomske odnose in bogatenje na račun revnih in nekdanjega družbenega premoženja.
Vse od osamosvojitve naprej si t. i. desne strukture prizadevajo prevzeti oblast na račun zlajnanega slogana o krivem komunistu. Ker nimajo pravega, vrednega družbeno-političnega koncepta, še vedno po 35 letih strašijo volivce pred komunisti in jim želijo naprtiti krivdo za vse tegobe tudi v času samostojne države. In kdo so komunisti, ki so najbolj zaznamovali poosamosvojitveno obdobje in so resnično odgovorni za najbolj grde reči v državi? Prvi med njimi je gotovo Janez Janša, samooklicani vodja osamosvajanja, oseba, ki že 35 let živi na račun davkoplačevalcev in v življenju s svojim delom ni ničesar prispeval v družbeni produkt države, politik, ki je utemeljil sistemsko korupcijo v samostojni Sloveniji, dokazano prodal orožje in nikoli pojasnil, kje je skriti denar od te prodaje, prodal je Mercator pod mizo itd. On je le vrh ledene gore komunistov v stranki SDS in drugih strankah desnice. Družbo mu delajo bivši komunisti v različnih vlogah, od ideologov desnice (Jambrek, Jerovšek, Rupel, Zver) do operativcev vojščakov (Grims, Gorenak, Šircelj, Tanko, Černač, Cukjati, Hojs, Bavčar itd).
To so ti isti, ki so se predstavili na zadnjih volitvah kot rešitelji Slovenije pred kolapsom. Ostarelim bivšim komunistom brez naprednega koncepta vodenja države, ki so to že trikrat poskušali, so jim volivci še četrtič zaupali vodenje države. Tej napaki sledi obdobje »črno-belih»« odnosov in »sekanju glav«, kot je javno napovedal eden njihovih skrajnežev. In ali res verjamete, da so to ljudje, ki bodo zatrli razpašeno korupcijo po tem, ko so v času covida ta model izpilili do mojstrstva?
Jožef Martini, Ljubljana