Pozabljajo (teoretiki sistema demokracije), da je to veljalo v primeru antičnih Aten (ko so se domala vsi »volilci« skoraj dobesedno osebno poznali med seboj). Kje so dandanes tisti časi: koncept demokracije od takrat ni naredil niti koraka dalje. Oziroma ker so bile objektivne prilike takšne (vedno več ljudi), je iz neposredne nastal koncept predstavniške demokracije.
Vsaj dve ključni hibi sta vgrajeni v tak sistem. Ena je, da ljudstvo niti pojma nima več, koga naj ali koga v resnici voli (politične stranke so si uzurpirale pristojnost, da v končni fazi same odločajo o tem, koga je ljudstvo volilo). S stisnjenimi zobmi morajo včasih priznati, da jim je zmanjkalo možnosti, da bi manipulirale z glasovi ljudi in morajo katere svojih članov tako rekoč odpisati. Druga hiba pa je po eni strani rezultat prve (ljudje postajajo demotivirani, saj ne vedo, za »katerih pet kron« naj se sploh podajo na volišča). Po drugi strani pa so ljudje vedno bolj obrnjeni vase (briga jih samo njihov »vrtiček«, njihove trenutne navade in razvade ter veselja, vedno manj so razgledani, vedno ožje je njihovo razgledanostno obzorje, vedno manj so tisto, kar so že Stari Grki (Aristotel) trdili: človek mora biti tudi homo politicus (niso sposobni dojeti, da bo njihova volilna odločitev imela vsaj nekajletne posledice). Razgledanostno obzorje je to, kar je v Pismu bralcev z zgornjim naslovom (Dnevnik, 9. junija) lepo povedal Jožef Martini. Kot da ne veste tega, ste pozabili ali spregledali, kako je dejansko bilo.
Ostane zaključek: s tem, da smo (pred 35 leti) šli v privatizacijo (vsega možnega in nemožnega), nismo naredili popolnoma nič. Še poslabšali smo zadeve s tem, da smo zabetonirali mandate. Zdaj je ta oblastnik/ca (ki dejansko zlorablja oblastni položaj) praktično nedotakljiv/a v času svojega mandata. Ali pa je skoraj nedotakljiv v primeru, da ima delovno razmerje za nedoločen čas. Prej (v bivšem sistemu) mandat ni bil tako zelo fiksen (oblastniki so bili bolj »na prepihu« in zlorabljevalcev oblasti se je bilo mogoče mnogo prej odkrižati). Poleg tega ima tak oblastnik na voljo ves birokratsko-propagandni aparat, ki mu/ji omogoča, da se s preglasovanjem potrdi njegova/njena resnica.
Tako smem reči: sami si pripišite negativne posledice, ki jih boste »fasali« s to izvolitvijo. Nesporno je seveda: nekaterim (žal pa manjšini ljudstva) se bo dobro godilo (posebno tistim, ki so bili doslej po njihovem mnenju zanemarjeni ali spregledani). Kar pa ni res, le na vrsto še niso prišli (ker je bilo treba prej popraviti preveč zadev, da bi lahko vse naenkrat obravnavali). Zato imamo dandanes tipično tisto, kar pove reklo: psi lajajo, karavana gre dalje. Najbrž pa se zavedate (tako oni na hrbtih kamel, ki avtokratsko »gonijo« svoje zamisli in ignorirajo lajež psov, kot vi, ki ste v vlogi psov), da bodo lahko ti psi (»lepega dne«) pogrizli noge kamelam (in kamele pač ne bodo mogle »iti dalje«). Zato Bučko gleda v nebo: »Kdaj bo napočil ta lep dan?«
V mnogih zahodnih državah opažajo tudi zanimiv fenomen: revni podprejo na volitvah bogate. Mogoče so revni ljudje toliko mazohistični, da počenjajo nekaj, kar je v nasprotju z zdravim razumom. Mogoče revni in deprivilegirani prav zaradi situacije, v kateri so, postajajo mazohistični oziroma prevzemajo (razvijejo) mazohistične osebnostne lastnosti (ki pa so k sreči kratkega »daha«: ko njihovi pridejo do oblasti, lahko zanihajo v drugo smer osebnostne strukture, torej privzemajo sadistične osebnostne poteze).
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana