Sam pa bi izpostavil nekaj drugega: včasih je za poseg v ustaljene prakse potrebna tudi politična odločnost. In prav slednje v moderni zgodovini Slovenije nismo imeli pogosto zaslediti. Vsaj ne take, ki ji poti ne bi tlakovale tuje agende in prišepetovalci oziroma sponzorji.
Če je vlada oziroma bodimo pošteni predsednik vlade sam tokrat pokazal pogum in posledično odprl vprašanja transparentnosti ter konfliktov interesov znanosti, je to vredno vsega priznanja. Demokratična odgovornost pomeni tudi to, da se preveri, kako so nastajale strokovne podlage, kdo jih je pripravljal in pod kakšnimi vplivi. Za namene seveda vemo. So več kot jasni.
Kot smo (žal) izkusili v preteklih šestih letih, ima znanost izjemno družbeno »moč«. In prav v tem obdobju se je še posebej izkazala občutljivost na konflikte interesov. A ne zgolj v času pandemije, tudi v preteklih primerih smo že videli, kako lahko naročnik ali financer raziskav vpliva na interpretacijo rezultatov. Primeri iz tobačne in farmacevtske industrije so dokazali, kako hitro lahko interesi kapitala zasenčijo javno zdravje.
Zavedajmo se, da mesna (oziroma mesno-predelovalna) industrija ni nikakršna izjema. Gre za globalno industrijo z ogromnim vplivom na subvencije, raziskovalne prioritete in prehranske politike. Ko govorimo o prehranskih smernicah, ne govorimo zgolj o znanosti – govorimo tudi in predvsem o ekonomskih interesih, ki imajo močan motiv ohraniti dosedanji nedopustni status quo.
A razprava o prehrani presega vprašanje metodologije in točkovanja člankov. Gre za etiko. Industrijska živinoreja in masovne klavnice temeljijo na sistematični in organizirani krutosti do čutečih bitij. Ta model proizvodnje hrane je nezdružljiv z vrednotami družbe, ki se ima za napredno, humano in sonaravno odgovorno. Zato podpora brezmesni prehrani ni več zgolj osebna izbira ali modni trend. Postaja etična in civilizacijska nujnost. Ne le zaradi zdravja, temveč zaradi zmanjševanja trpljenja, okoljskih pritiskov in odvisnosti od industrijskih sistemov, ki temeljijo na maksimizaciji dobička na račun živih bitij.
Če že odpiramo razpravo o znanstveni integriteti, jo odprimo celovito. In se ne čudimo okostnjakom v omarah. Pogum ni potreben le za smele politične odločitve, temveč tudi za jasno priznanje, da prihodnost prehrane ne more temeljiti na modelu masovne mesne proizvodnje.
Vprašanje ni več, ali je sprememba možna. Vprašanje je, ali smo kot družba pripravljeni prevzeti etično odgovornost, ki jo ta sprememba zahteva.
Pripis: V ničemer nisem vključen v projekt novih prehranskih smernic, ne posredno, še manj neposredno.
mag. Gregor Kos, Domžale