Iz njegovih nastopov lahko sklepamo, da se nam ne obeta nič dobrega. Sprašujemo se, na kakšen način bo formiral slovensko verzijo ICE, ki nas bo nenadoma potisnila v nedojemljivo stanje strahu in kaosa. Da je med njegovimi fanatičnimi podporniki dovolj psihopatov, ki bodo z veseljem prevzeli nalogo, da naredijo to deželo zopet slovensko, ne gre dvomiti.
Kljub tesnobi, ki se razrašča in jo lahko razberemo v večini medijskih komentarjev, po tihem upamo, da se bo vendarle izšlo drugače in bo večina prepoznala, da trenutni vladarji, kljub mnogim napakam, le niso tako slabi, da so uveljavili nekaj pomembnih zakonov, ki večini omogočajo normalno življenje in da tudi zaradi njih živimo v razmeroma urejeni demokratični družbi z zagotovljenimi državljanskimi svoboščinami in precejšnjo stopnjo tolerance do drugačnih.
Pa vendar, ali smo res lahko tako zadovoljni s svojimi življenji, kot kažejo ankete? Ali ni naše zadovoljstvo le posledica dejstva, da živimo v navidez varnem mehurčku in da nismo pripravljeni razmisliti o dejanskih problemih družbe in sveta? Problemih, ki jih z nezainteresiranostjo le odrivamo v prihodnost. Prihodnost, ki bo vsekakor prišla, morda celo prej, kot mislimo, in ne bo tako prijazna, kot bi si želeli.
Se res lahko sprijaznimo z vse večjo socialno segregacijo, ko je vsak poskus zmanjšanja neenakosti označen za ogrožanje konkurenčnosti, razvoja in nujne rasti? Ali res lahko sprejmemo kruto realnostjo, da si precejšen del prebivalstva ne more zagotoviti spodobnega in dostopnega bivanja? Je res neizogibno, da imamo vedno večje težave v vseh javnih sistemih, ki so vse težje dostopni in kjer so povsem odkrito prisotne težnje po njihovi razgradnji in privatizaciji? Se res strinjamo s previdno in preračunljivo zunanjo politiko, ki tiho sodeluje v dvoličnih ravnanjih domnevnih zaveznikov? Ali nam je res pomembnejše lastno udobje in življenje v navideznem izobilju kot prihodnost zanamcev, ki jim bomo zapustili onesnažen, izčrpan in biotsko osiromašen planet?
Ali smo se pripravljeni spopasti s ključnimi vprašanji in razmisliti o vzrokih za to, da ne moremo biti optimistični glede skupne prihodnosti? Zdi se, da ne. Verjetno se vsi zavedamo nevzdržnosti družbeno ekonomskega modela, ki nas vztrajno poskuša prepričati, da je kljub pomanjkljivostim edini, ki za silo deluje in se dosledno trudi v kali zatreti vsako alternativo. Resne želje po potrebnih spremembah ni videti, saj bi ta nedvomno pomenila precejšnjo spremembo našega načina življenja.
Ker se zdi, da bo takšna sprememba potrebna, bi bila začasna vladavina lokalnega tirana morda lahko celo koristna, saj bi nas potisnila iz cone udobja in otopelosti ter nas prisilila v tehten premislek ter odgovornejše in aktivnejše ravnanje. A ker si tako radikalnih spodbud vendarle ne želimo zares, predlagam, da RTV Slovenija v sredo pred volitvami kot film tedna zavrti Glas Hind Radžab (Sawt Hind Rajab, 2025). Po ogledu filma vsi skupaj v miru razmislimo, kdo v naši družbi relativizira genocid in zagovarja obtožene vojnih zločinov ter se v nedeljo odpravimo na volišče.
Po volitvah pa predlagam, da najprej uvedemo obvezno volilno udeležbo, ki jo že imajo v 22 državah sveta (v EU v Belgiji in Grčiji) in ob tem omogočimo tudi internetne volitve, ki jih že dalj časa izvajajo v Estoniji. Tako bi se končno nehali ukvarjati s frustracijami konservativne manjšine, ki obvezno volilno udeležbo v praksi že sedaj dosledno izvaja in bi lahko politično razpravo usmerili k za skupno prihodnost bolj pomembnim temam.
Arne Vehovar, Ljubljana