Tokrat se je po smrti Dušana Konde odprlo vprašanje, ali so k njegovemu javnemu sramotenju prispevali mediji, družbena omrežja ali politika. Odgovor je, verjetno vsak po malem.
V demokraciji potrebujemo preiskovalno novinarstvo. Brez njega bi številne afere ostale skrite, oblast pa brez nadzora. Težava nastane, ko se preiskovanje začne spreminjati v uprizarjanje krivde.
Televizija ima posebno moč. Gledalec v nekaj minutah dobi vtis, kdo je junak in kdo negativec. Ko je ta vtis enkrat ustvarjen, ga je zelo težko popraviti. Zato ni dovolj, da je nekomu formalno omogočen odgovor. Če ena stran več minut gradi obtožbo, druga pa dobi nekaj sekund za odziv, je formalna pravica do odgovora sicer izpolnjena, njena vsebina pa je lahko prazna.
Toda zgodba se danes ne konča več na televiziji. Prispevek se preseli na spletne portale, od tam na Facebook, X in druge platforme. Tam ne veljajo več novinarska pravila. Ne zanima jih preverjanje dejstev ali sorazmernost. Nagrajujejo predvsem jezo, ogorčenje in napad. V nekaj urah lahko posameznik postane predmet kolektivnega zgražanja. Ljudje, ki ga nikoli niso srečali, ga začnejo označevati za kriminalca, pokvarjenca ali sovražnika. Mnogi med njimi ne poznajo niti osnovnih dejstev zgodbe. Dovolj je, da je nekdo označen kot tarča.
Pri tem pogosto sodelujejo politiki, strankarski funkcionarji, vplivneži in medijske osebnosti, ki brez težav delijo vsebine, ki temeljijo na sumih, kot da bi šlo za dokazana dejstva. Ko je človek enkrat javno označen, se začne logika tropa. Vsak naslednji napad se zdi upravičen, ker so ga izvedli že drugi. Ko pa pride do tragedije, številne objave nenadoma izginejo. Tisti, ki so še včeraj zahtevali glave, danes brišejo svoje zapise. Kolektivni pogum se čez noč spremeni v kolektivno pozabo.
Toda izbris objave ne izbriše odgovornosti.
To ne pomeni, da so kritiki odgovorni za dejanja posameznika. Vsak človek nosi odgovornost za svoje odločitve. Pomeni pa, da bi morali biti odgovorni za javno ozračje, ki ga soustvarjamo. Medijska svoboda ne pomeni svobode pred moralno presojo. Politični boj ne pomeni pravice do razčlovečenja. Pravica do kritike ni pravica do javnega linča.
Po tragedijah nastajajo še teorije zarote in iskanje skritih centrov moči. Zakaj? Da se pozornost preusmeri stran od bistvenega vprašanja – zakaj je drhal postala normalen del javnega prostora.
Zakaj smo se navadili, da je človek lahko v nekaj urah razglašen za krivca pred kakršnim koli postopkom? Zakaj smo sprejeli, da družbena omrežja delujejo kot improvizirano sodišče? Zakaj mediji pogosto podcenjujejo moč lastnih prispevkov, politiki pa moč lastnih besed?
Potrebujemo ostre novinarje. Potrebujemo tudi ostro politično razpravo. Ne potrebujemo pa javnega sramotenja, v katerem je obtožba dovolj, dokazi pa postanejo nepomembna podrobnost.
Polona Jamnik, Bled